motivacija

Že četrta skodela črnega čaja in potem bi morala stati pika, pa je ne bo, ker so se besede nadrenjale skupaj v eno brezoblično gmoto in ravs in kraval in mesarska klanja epskih razsežnosti se odvijajo med njimi, katera bo prva skočila na plan in res ni v moji moči, da jih sama vlečem za roke za noge iz tega skupka vsega, zatorej pustimo zakonu narave inu močnejšega, da naplavi na breg reke Heraklitove, kar se tjakaj naplaviti mora.

Nobenega šlaufa, rokavčkov, rešilnega čolna ni mimo, še gumijaste rumene račke ne, nič plavajočega, razen morda nekaj odpadnega olja, ki se je usidralo na vodno gladino, vsi ostali pod njo kot v kakšni jami se ve od koga, ampak res ne bi bila rada klišejska.

Mi manjka ena beseda, ki se je kar izgubila v vsej tej zmešnjavi, še na motivaču ne najdem zares taprave, niti na tleh, ki so vsemogočna in se na njih vse najde, je ni, nikjer, nekaj na moto, ampak niso motorji, ker jih, od kar sem šla enkrat na Dunaj in (sicer iz varne razdalje) celo pot poslušala o njih, res več ne prenašam, niti motopiškoti, ker jih, od kar so spremenili embalažo, niti iz nostalgije več ne jem.

Zadeva: izguba motivacije pa niti ni tako nenavadna, če jo pogledamo v širšem kontekstu, kontekstualna teorija, brez izolacije pa tudi brez rokavic, onih tazelenih, talepih, ki so se pozabile na eni klopi in jih jutri zagotovo ne bo več tam, pa še enega fantka sem zgubila nekje na poti, čeravno se je kasneje kar sam od sebe našel, ampak sem ga zopet pustila oditi. Neodpustljivo.

Sploh se ti fantki tako radi zgubijo in potem morajo kakšno noč prespati na klopi kot rokavice, le da jih malo bolj zebe in se potlej zavijajo v raztrgane marele, tisti malo bolj flegma pa se lepo usedejo in naročijo eno pir: naj se jih kar išče, po možnosti so še brez telefona.

Še večkrat jim in nam in vsem uspe zabluziti in zbluziti z vajeti, da namesto žuljavih ročic v rokah držiš kakšno flašo ali kozarec in nazdravljaš na prihodnost, ki je itak nam nekje pred nami, doker ne bomo stari: kaj bo pa potem, če sedaj nabiramo poškodbe kolen in ukrivljeno hrbtenico in goltamo aspirine za vsako še tako majhno bolečino, ki nam jo prizadeja svet.

Po koncu življenja pač enkrat umreš, eni prej, drugi pozneje, ampak po moje se res ni fajn počutiti kot oni samomomorilec iz Alana Forda, ki mu nikoli ni uspelo, čeravno se sploh ni fajn počuti samomorilsko, I think, da poješ 20 tablet naenkrat in čakaš. O, ne, ne čakaš, pokličeš ljudi in jim poveš, da boš umrl, ampak kaj, ko so bili le aspirini in ti ne rata. Doda stric: sem enkrat pojedel celo škatlo, ko me je bolel zob, pa ni bilo nič.

Ko smo ravno pri škatlah: enkrat sem pojedla celo škatlo Domačice, mogoče je bilo celo dvakrat, in ob takih stavkih vedno pomislim na Kinky Toneta, ki mu uspeva ostati kratek in jedrnat, jaz pa nabijam dokler gre, to pomeni, dokler me nekdo ne napodi izpred računalnika, ali pa se začne tisto testo v pečici zares že žgati. Če povzamem: metaforično vedno pojem celo škatlo oz. jem toliko časa, dokler mi ni slabo. Enako je s smokiji in z besedami in z vsem. In moje hlače so bele od magnezija, ampak to nima nobene zveze ničemer, razen z žulji, ampak, a lahko že neham, ker iz pečice zares smrdi.

Morda je to trma, ki te vleče naprej, kljub vsemu, čeravno kdaj pa kdaj odnehaš in imaš vsega preveč in dovolj in pošlješ v 3pm, posnameš na mp3, se vržeš v reko, kao sej je itak usen, potem pa začneš brcati in se priplaziš na drugi breg ves umazan in odrgnjen in z veliko zamudo v primerjavi z onimi, ki so šli lepo s čolnom. Brcanje po tem je kot nalivanje z mlekom, da bruhaš po aspirinih. Zasilni izhodi za požar, ki ga sam podtakneš.

V bistvu sem hotela primarno napisati čisto nekaj drugega, recimo to, da mi primankuje motivacije, ampak mi jo je vmes zmanjkalo tudi za to, da bi povedala. Mislim, če je največja želja ene cigančice (oh, kako politično nekorektno!) to, da bi nakupovala v Lidlu, bi morala biti tudi jaz zadovoljna s tem, da bom drevo.

Repa in glave ne obljubljam, manj jogutrov Ego pa zagotovo. Se vlečem iz vtičnice.