Mehika

Hidra, mitološka pošast s sedmero glavami in vsakič, ko ji eno odsekaš z mečem, iz nje zrase sedmero novih. Vedno znova in nikoli je ne uloviš za rep, čeravno hkratno tečeš zaciklan kros po stadionu – tisti rdeči pesek se ti zažira v podplate, in to, da tečeš vedno hitreje, da šprintaš z zadihanimi pljuči, ne pomaga čisto nič: glave se bodo še vedno množile v neskončnost po pravilih poti, ki se cepijo, dokler ne bo gospodična Hidra srečala gospodiča Minotavra, ki jo bo kar celo požrl, z vsemi njenimi neštetimi glavami vred, v vsaki izmed njih pa ravno tako zapletena in zaflenčana kolobocija misli: eni prirežeš peruti pa se že rodi sedmero novih asociacij nanjo in nikoli ne bo konca te poti.

Ravne ceste zgodb z začetkom in koncem in realizmom, ki ga ni treba iskati med vrsticami, ker je že vse tam, v besedah, ki ubesedujejo točno tisto, s čim manj vrzeli, ki bi peljale domišljijo na pašo.

Konkretnost, zaporedja po kronologiji, ki je zamenjana in spreobrnjena le tolikanj, da še vedno vemo, kaj je bilo prej in kaj potem, in velikokrat tudi slutimo, kaj se sploh lahko še pripeti. Kriminalke po receptu, Scherlocka Holmes s Poirotom in dolga polica samih črnih z odrgnjenimi hrbti Edgarja Wallacea. Zagrizeš se vanje, se prilepiš in kot pijavka izsesaš iz njih še zadnjo črko, še zadnjo piko ob kakšni slabi luči in z zapirajočimi očmi, a seveda moraš izvedeti konec.

Lepo eno za drugo, ene boljše, druge slabše, taka za zares zapomniti pa predvsem Cimre Maje Novak: spretno zamišljena zgodbe skupaj na pladnju s kupom citatov od vsepovsod, besednimi igrami, čudovitim slogom in jezikom, črnim humorjem in preseganjem onih standardnih okvirov: ni veliko takšnih kriminalk in kmalu se ti večina preostalih ne zdi več tako kvalitetnih, kot so se ti zdele poprej.

Zgodbe postajajo vedno bolj ovinkaste, celo valovite, skravžljane in zamotane, četudi vedno krajše, brez pravih začetkov in koncev, polne besed, ki se odtisnejo in zbujajo plazove novih in novih in novih in asociacije se širijo v koncentričnih krogih tudi pod vodno gladino.

Naprej gre le še makadam, in sicer naravnost do Mehike, ki je odkrita šele veliko kasneje po zaslugi Velikega plazilca, a lepo ponazarja vso pot, vsa ta nenehna tekanja levo in desno in gor in dol in to vse hkrati in prepletanja in potem jih bereš še več naenkrat in vmes med besedami zijajo ogromne vrzeli, prepadi, ki jih zapolniš sam, ali pa jih puščaš tako zevajoče, da ti morda kedaj drugič utrnejo kakšen nov tornado misli, in včasih kot poseben bonus gratis poleg dobiš še slog, premetavanje besed in igračkanje z njimi, da ti ne preostane drugega kot vzhičenost nad samo lepoto jezika.

Prevodi znajo biti zato zafrknjena zadeva, ker je težko uloviti skrite pomene in besedne igre, a hkrati lahko prevajalec doda nove, najhuje pa je, če ostanejo le suhoparni stavki, čeravno so v izvirniku kar buhteli od poetičnosti. Se ve, da pa tudi izvirniki niso vsi taki, ampak včasih tega pač ne moreš vedeti in tako se mi je razvpiti in moderno cenjeni Houellebecq vtisnil v spomin po siromašnosti stavkov in tudi sama vsebina Osnovnih delcev se mi je zdela prazna – morda je ravno to point, ampak mene takšne reči ne prepričajo: morebiti res pokaže družbo v vsej njeni praznoti, ampak za takšnole ugotovitev lahko le odprem Lady, pa zato ta še ni dobila nobene nagrade za književnost.

Včasih vsebino reši stil, tisti stil Kristusa, Sokrata in Garcie Lorce, če parafraziramo velikega Bukowskega in ironično je prav on tu pogrešil: v poeziji mu je uspevalo – znal jo je pisati s stilom, v prozi pa golo razgalja vsebino s kratkimi stavki polnimi trdih besed, med katerimi sicer najdeš tudi kakšen biser, a celotni vtis je ponavadi skomig z rameni ob zapiranju, nič se ni premaknilo in je le še ena knjiga več - še en fuk pač, brez čustev, brez estetike, brez pravega užitka.

V dolini Šentflorjanski nekje pri vrhu Avtor njenega imena, ki poleg zveličane in kanonizirane vsebine raznih luči na vrhu klancev, vozov in teka, ponuja še bralski užitek. Kopica lepih besed in blestečih besednih zvez, kar so nekateri uporabljali tudi kot očitek, češ da obliko postavlja pred vsebino in da je vse preveč vzvišeno metaforičen in premalo ljudski, vsekakor pa kljub vsemu: mojster besede.

Skupaj s Kosmačem nasproti raznim Vorancem in Miškom, če si privoščimo nekoliko črno-belega, in da, omejeno le na prozo, poezija je druga reč. In potlej nastopijo novejši časi in kakšen jezikovni purist, ki je Cankarja postavil na piedestal in se klanjal njegovemu slogu, se hkrati zgraža nad novodobnimi, sodobnimi pisatelji, ki si dovolijo cele kupe slengizmov, angleških izrazov in podobnega uničevanja našega prečudovitega jezika, oh, ta mlada generacija, oh, oh.

Po kritičnem ločevanju zrnja od plev pod privihan nos purista vržemo samo zrnje: po kvantiteti in kvaliteti gigantsko impozanten opus Andreja Moroviča in nihče več ne more kar tako vse poprek očitati siromašenja jezika. Če je Mőderndorfer nekakšen (poudarjam »nekakšen«!) slovenski Bukowski v prozi in sinonim za stavke tipa »Fukala sva.«, je Morovič vse kaj drugega, čeravno pove isto: piše o curljajočih in prelivajočih se tokovih, izumlja nove besede, se očarljivo igračka z jezikom, še izločanje zna opisati poetično!

Vsebina je v vseh delih bolj kot ne ista – sodobni globalni Odisej, ki pluje, ali bolje rečeno tava, skozi življenje, od mesta do mesta, od ženske do ženske, iz cveta na cvet, ob tem pa se mu utrnejo zmerno do pretežno modre misli z odtenkom, ki variira glede na drogo, pod katere vplivom je. Redkokdaj se pripeti, da ni ne žensk ne drog, a povsod oblika prevlada nad vsebino, slog je tako čudovito inovativen, da se ob prebiranju vsakič znova zaljubim v preobračanje besed in njihovih pomenov, in res, njegove izume in umotvore bi bilo namesto suhoparnega besedja iz dnevnega časopisja treba uvrstiti v korpuse kot so Nova beseda in Fidaplus.

»V slovarju SKJ recimo piše, da pomeni kasetirati med drugim vložiti kaseto, torej si jaz lahko privoščim: da mi zadrkajo elastične hlače in zašpricekuta govnaški pot iz vsake pore, ko zagledam kolosalno krmilnico neznanih junakov /…/«

»Sedajci so upa polne stiske neizbrisno preč. Moro prihaja, ta Teufel objestni, strumnih korakov iz krute vojske med še krutejše civiliste.«

»Pozeleneli zmaj in koprska koza s soncem v rogovili – to je vse, kar mi je ostalo od praplemena, od teme nabite z življenjem, od zvarkov fenomenalnih čarovnic. Pomisli, pogoltnil bi žavbo ali kaj takega, in že bi pasjeglavcu zamrdal pred oči kosmato rožnatost, s kurčemorom v temni notranjosti, grozno vijolično sulico od jezika, črne kolobarje pod obrvmi in srhljivo zmedo zvokov.«

Od tiste makedamske mehiške ceste naprej vodi le še potka nekam strmo v breg in le nekaj je tistih, ki se lahko po njej peljejo s kolesom, pa še to ne vštric. Na oni steni prav pod vrhom pleza le še Morovič, verbalni mastrubator, ki z vsako besedo odseka Hidri eno izmed glav, da lahko doda še sedem novih, prav po morovičevsko zasukanih in tako čudovito zvenečih, da bi še Ivan z veseljem prikimaval dehtečim besednim zvezam, če ne bi ves ljubosumen in zardevajoč zaradi vsebine odnehal na nekem klancu.