po mačje

se mi zdi, da sem že povedala vse, da sem s svojimi besedami nafilala že vse kozarce za vlaganje, da mi jih ni treba več metati v luft, da bi jih kdo ujel

še metulji so nehali letati po zraku, ko so jih snežni zameti zbili iz tal, da so padli po tleh, ampak, pha, kdo pa rabi metulje, če je pa dovolj ljudi, ki ti dilajo sendviče s pretečenim rokom v zameno za prijateljstvo, za to da vohaš njihove smrdljive noge, da jim skuhaš čaj, ko oni skuhajo kosilo in ti berejo poezijo pa ti filajo kavice s smetano in čeznje stresajo kakav

ker jemo pa res veliko in spimo in plezamo, ko mucki smo, samo da nimamo krempljev in nismo za whiskas, ampak za rižote z morskimi sadeži pa za perzijski žafran in včasih, ampak res samo včasih za špagete s tuno, da ne pozabimo, da smo nenazadnje študentje, kajpada

vložiš en mal pa se nalaga in raste po obrestno obrestnem računu in se širi in napihuje, ko se švercaš mimo varnostnika, da prišparaš pri vstopnini, in je ena taka domačnost, ko bi vsi radi izboljšali svet - ko te pokličejo, češ a bi kaj jedla, ti skuham kosilo, ko ti rečejo, da jih pokliči, da bomo šli kam, ko ti rečejo, se bomo še srečali, ko ti dajo muffin za na pot

pomladanski virus se širi, ko vidiš, da avto dejansko ustavi, če dvigneš prst in potem sploh ne moreš verjeti, da je resnična zgodbica nekoga, ki so ga policaji zbudili na hišnem pragu, češ da moti javni red in mir, na pritožbo stanovalcev seveda, za 80 evrov

madoniš, pa rog hočejo zapreti, kar tako iznenada, da jim moramo nositi cedevito, da bodo preživeli za zaprtimi vrati, pa očitno bo morala imeti tista majica, ki bo plezala na eifflov stolp za pet let zapora še kakšen napis zraven vseh tistih protestnih, da zmagamo enkrat za zmeraj, ker v bistvu se krogi kocentrični širijo (in kvadrati in trikotniki in vse to)

da tetraedrov sploh ne omenjam