vse je v pogledu

aj si, aj ken si, klirli si, ampak ne vedno in samo včasih iz različnih zornih kotov, ker čisto vsakega grifa ne moreš ujeti, če se ne postaviš pravilno, različni pogledi in bistvo v detajlih
ko greš že skoraj na en koncert čez dve uri in se zajbavaš, češ, če bom videla spet na obe očesi, grem, potem pa Murphy pride na obisk in ne gre, leča noče in noče ven, kakšna kolobocija, cela drama kot vedno ratajo v mojem malem življenju iz takihle čisto malih reči, da potem hodim po svetu z razpokanimi rdečimi očmi in še sem si popikala eno majico s pikicami, pa ne vem, če sem prav storila, sem si prebila glavo, pa dva dni sploh nisem opazila

potem pa seveda, mati, kdopadrug, krvava si po glavi, in moj zaboden pogled vrat, ko prvič vidijo tele, dokler ne odkrijem ogledala, in ugotovim, da res – ma ja, včeraj zjutraj sem se nekaj butnila v eno omaro, ampak se mi niti malo ni zdelo tako tragično krvoločno, kakršne so posledice, ena rdeča črta preko preče na frizuri, ker koncu koncev je ta bistvena pri vsem, vprašajte slikarje, kako zajebano je delati portrete, ko si ljudje spreminjajo frizure, uporabljajo glavnike in oh in sploh hočejo biti drugačni od tistega, kakršni so, ampak jest, jest pa se končno vidim točno tako kot sem, četudi z popokanimi žilicami krvavo rdečimi in malo zagnojenimi, vidim se v vse mozolje pa z razbito glavo

se čudim, večinoma, celemu svetu, en tak pristen grški totomacein kot pogled našega mucka, ko je vsakič znova presenečen, ko odkrije svoj rep, kaj šele brikete, ali pa prazno posodo s hrano, ampak saj imamo ljudi in trgovine, ki te nafilajo, ki ti skuhajo čaj, ki ti kupijo barvice, ki ti dajo dvajset centov obresti po 8,6 % obrestni meri, take, ki te povabijo na rojstni dan z našutanimi rokami in take, ki ti podajo svojo đolo naprej, čeprav jo v tistem trenutku sploh ne rabiš, ker si obkrožen s fajn ljudmi in svobodo, da ti niti lužiški srbi iz luž, ki jih preskakuješ ničesar ne morejo, četudi imajo dvojino, ker so pač gornji in dolnji

pa teglce od rož se da fino preskakovati, ko iz sosednje hiš izza oken zaplapola cel orkester in en kup trobent in saksofonov, da tečeš po oni sredinski črti od ceste z burekom in vmes razflenčavaš brailovo pisavo, greš na trolo proti principom, ker piha mraz, da je treba sprejamti previdnostne ukrepe in si tlačiti hlače za štumfe in kapuce za šale in potem skupaj sanjamo, da bi imeli kolo in si talamo sudokuje in jabolka in kakšne ostanke vroče čokolade pa zajtrke si dilamo in kovančke in temu se pomoje reče prijateljstvo pa kakorkoli že pogledaš