zeitgeist

se plazijo proti mojim možganom mravljice in pikapolonice prinašalke nadrealističnih idej moje enajsterice – kot nogometni klub, kot apostoli brez izdajalca, ker je položil roko nase takoj, ko se je vpisal v zgodovino

se spreminjajo iz hipca v hipec, se napihujejo in nadgrajujejo, ker v tem postmodernizmu itak nič več ni dovršno, niti glagoli, vse je razdrobljeno, celota je le ideal, ki nikoli ne zraste do konca, ker se vmes že transformira v nekaj drugega in prišiješ še tisto tja in nakvačkaš še nekaj tam in potem se znajdem na pravem koncu sveta, da začno padati beli kosmiči

kosmi vate snežink, da te zamete do konca in čez kapuco in rokavice, da sploh ni treba besed, samo skomigi in kimanja z lopatami čez cesto, da ga premagaš, ves ta sneg, kako je lepa ta pomlad, tako bela, bela, nedotaknjena, niti ene stopinje kakšnega medveda, ničesar kot na praznem listu papirja

ker če je morje modro in nebo in je modra svoboda, potem je nov začetek snežno bel

(da ga s flomastri in barvicami in voščenkami uničimo in z lopatami in vsem tem, da naredimo snežake in nilskega konja, in ko bom velik, bom morska zvezda, ker se jim ni treba tuširat)

in ničesar od tega ne moreš zapreti v konzervo sardin, niti v tisti notranji jajček od kinderjajca, lahko le podreš kot stolp iz kock in na novo sezidaš