regresija

zopet bo izzvenelo v medmrežna postranstva kot ena velika kepa negodovanja, kot da je vse nekam zabasano z oblaki inu polno brezobličnega nesijaja – pohištvo s prahom brez leska, zobje z oblogami, ampak zavedati se je treba, da so to le hipni pripetljaji, ki človeka prisilijo v to, da jih iztisne iz sebe, ker nejasni pogoji in mutenje v tri krasne, je nekaj kar me lahko totalno otopi, da nič več ne vriskam veselo v nove dneve, temveč čisto tiho obsedim, ker nefer odnosi, krivice in take reči – to mi gre pa res na kurac

bi radi vsi iz mene izcimili čimveč keša, da zaslužijo za svoje žurke in zlate oblekice ali zlate cepine pač, tako primitivno so posegli v naše veselo vzdušje, kolektivno, prijateljsko, sami naši, pa prideta dva robavsa in zdereta iz sebe vso svojo slabo voljo, predvsem pa oblast, ki jima je testosteron dvignila v neizmerne višave, da je vse skupaj že prav bizarno, na meji z groteskno, da je vse skupaj eno tako teženje, ki ga zlepa ne preboliš, da kar ne morem iz svoje kože, jebemti, ker res ne verjamem v tak svet, ker res ne verjamem v razočaranja, oh, ti mala naivna optimistka!

da imaš še vedno kljub mešanju megle ene par možnosti: da jih z grebljicami počiš in padeš na njihov nivo svinj brez meha, ki niti sanjajo ne o biserih, padeš v grobost neizprosne narave, ampak to pač ni v tvoji maniri, ni nikjer v tvojem genskem zapisu, kaj šele v vzgoji, pa ne moreš, zato bi najraje vse skupaj pustil, ampak s tem jim daš zadoščenje, da so ti vzeli vso dobro voljo in voljo do progresa, a hkrati ne dobijo tvojega denarja, da bi še oni stagnirali zadoščenje – ok, kvazi srednja mera, ampak v bistvu je po sredi tista reka, ki pravi, da moraš premagati sebe, čeprav to nikakor ni fer in te bo še dolgo vrtinčilo, da si se moral vdati, a kaj boš, kajneda, ti mali človeček proti nevihti, mala siva miška, ki jo lahko z eno roko pohrustajo, zato se je včasih bolje obrniti in občutiti poraz, da preživiš