tle pa lahko sam praskaš

vrtovi s potmi, ki se cepijo na sto strani in še več, so postali realnost, in če ena možnost umanjka, se nam zdi, da se je svet zaprl pred nami in strnil v premajhen prostor, ki nas utesnjuje, čeprav ga hkrati niti ne moremo zares obvladovati, prekladamo sebe in vse svoje na tisoč dvesto premikov in nobena pozicija nas ne zadovolji popolnoma, nenasitno se premikamo, da čas nekako mine, od spremembe do spremembe, eni prej eni pozneje, odvisno od zvezd in od kakšnih oči, ki se zagledajo vate, ampak po moje bi se morala samo naučiti povedati, da mi ni vse kulj, ne pa, da vsi molče poslušamo in si mislimo svoje, hkrati pa znotraj sebe kričimo v eksplozijah, ki prekašajo atomske bombe, ampak smo pozabili, kako se ubesedi muncha, kako nas v bistvu zebe od znotraj, pa ne, da bi bili depresivni, daleč od melanholije, ampak svet, v katerem ti neka neznana imena in priimki pošiljajo pozdrave iz hi5, se meni zdi bizarnejši od vsega humorja, ki ga premoremo

in včasih me je, kar sram, da toliko razmišljam, ker potem tako malo pride iz mene, a mora nekako skozi filtre pisave ven, ker je zapisal Kafka v pismu očetu, ko ga sprašuje, zakaj ga je strah, da mu tega ne more povedati, prav zato, ker ga je strah in ga ta omrtviči, ampak mi smo tam zato, da ga premagamo in bi se bilo treba malo manj kontrolirati od dobre vzgoje, lahko bi nehala, lahko bi se dobili na kavi in sklenili, da bo vse drugače, pa ne bi bilo, ker jaz morda verjamem le še v nočne vožnje, ki jih ne bo, in v skale, ki bodo, ampak ti si še mlada, mi pravijo, sem pač ene faze preskočila, neumnica, nikoli ni bila zares mlada in neumna, vedno jo je neka odgovornost in vest in stremenje pehalo nekam na čudna pota, pa ne da bi se čutila kaj fakin drugačno, to smo na srečo že prerasli, ampak enostavno se čuti na vodi, da to ni to

in ko se srečajo oči žalostne z drugimi, bodrilne besede, udarci po hrbtu in stegnih, ah, saj bo, kajneda, drugo leto bo boljše, vse bo super in fajn, nam obljubljajo, pa nihče zares ne verjame, ko se ujeti v balonu cinizma norčujemo iz lastne ironije in brez tapravega navdušenja parodiramo sami sebe, kakršni bi morali biti

morali, smo, nismo, težko se je skiniti iz kalupov, pričakovanja teže prenašaš, preveč časa imamo za misliti, preveč enega nevsakodnevnega nenorenja, preveč teh zarez v času, ki te opraskajo s svojimi kremplji, da se ujameš na limanice in se le kdaj pa kdaj preslepiš, da sve bude uredu, ampak v resnici te nekaj žre tam pod kožo kot kak pik komarja, da ne moreš, da ne bi praskal in praskal, učinka pa ni, kako je to čudovito