trapa

ko bom velika, bom razumela vse črke nalepljene na prazne kuverte in v pismih pošiljala zapakirane misli v celofan vrečkah proti antraksu za varno življenje brez tveganja kot pri vzajemnih skaldih, da bi jih s kakšnimi grebljicami, ki jih imajo tako zelo radi, recimo tistimi forexovimi, en malček počohal po obrazu in zares sem si obljubila včeraj ponoči, ko sem razmišljala, da bi morale biti banke odprte tudi takrat, da bi jih našla, sem si obljubila, da ne bom več nikoli dramatizirala nobene butalskosti od vsakdanjosti, ampak kaj, ko me iracionala vedno zmaga, pa četudi, kot pravi Maruša, je to le od mraza – kedo bi vedel, ampak tisto flegmatiko bi se pa tudi šla učit, vsaj do nadaljenga in do nepomebnih reči, ki mi kradejo živce, ker ko bom velika, bom lahko le sanjala, da sem kaj takega počela, ko sem bila še mlada, ker potem pride služba in te resne stvari, da ne moreš kar tako iti za eno leto na lepše po svetu drugam, da ne moreš kar tako plavati, kamor se ti zahoče

jaz sem še majhna – citat, in si nikoli ne želim odrasti, če pa že, bom imela, skupaj z očetom in drugimi velikimi, ki so bili nekoč davno davno majhni, poln skedenj legokock za igrat in spet bom zamudila vlak, če se ne strpam v nogavice in v čevlje in zaloputnem pravočasno z vrati, da bi bodo podočnjaki od prostovoljnega nespanja zaplahutali v vetru, ki brije od mraza prav do kosti in zares hvala vsem tem kravam, ki dan za dnem prežvekujejo travo, za globalno segrevanje, ker sicer, sicer bi pa zares primrznila in ne bi nikoli več verjela v zgodbe in v male hišice iz pravljice za škratke z vinsko trto ovite in grozdjem in dekicami za pogret, ne bi več vrejela, da te zna kdo pogreti samo z besedo, ampak sedaj sem še majhna in se lahko po cel dan vrtim po polju, vrtim, vrtim, vrtim in sanjam o žabah in mrazu na Aljaski – dokler sem še mahjna lahko delam neumnosti in mislim na mraz, ker v resnici me sploh ne zebe