klovnovi pogledi

svet bi bil enostavnejši brez ključavnic, da bi ključi zarjaveli na svojih žebljih in pozabljeni obležali pod lončki pa pod predpražniki, da bi se ves čas usuval rumen cvetni prah iz sončnic in posipal potke, po katerih gredo naši koraki in za nekaj več poguma, bi morali prepovedati vso sisi musko, ki najeda ušesa, ti jih zgnjavi do onemoglosti, sploh na dolgih vožnjah in med tem, ko stojiš v avtocestnih kolonah: imamo očitno še veliko vsega za razčistiti v življenju, da se nikamor ne premaknemo

si mečemo frisbi po parkiriščih, otroci iz istega bloka, in repenčimo nad avtomobili, ki nimajo po cestah kaj za iskat: cesta je igrišče, za brcat, za žogat, za nov asfalt za rolat, same take na simpl stvari, take preproste kot so objemi in moški in jajca na oko

vsako stanovanje mora imeti džezvo za kuhanje kave, vsak človek bi moral kdaj sanjati o daljnih krajih in kdaj početi točno tisto, česar se boji, da premagamo doze adrenalina, da osvojimo vrhove in vrhce potrgamo – me bega tista fotografija iz časopisa kot opomin, da ne štekaš ničesar, da se ti zdi, da posedaš in nato obnemogel obsediš, namesto, da bi zlaufal v življenje čez drn in strn brez kakršnihkoli navideznih bližnjic – sem reku, ne bom, avidš, da ma te meje, enostavno sem vedu, da nočem met nč s tem, pa sem reku ne bom

ker če bi mi en kupu en hud motor, bi ga gonu tok cajta, dokler se neb razbil - vem, da bi, se ne bi znal kontrolirat - zato sem reku: ne bom

je treba še enkrat črno na rumenem povedati, da mene ni treba brati nikomur, da ni treba nikomur omnenjati ali zapisovati mojega imena, ker se skušam sezidati v sebi brez ključavnic – da bi me Hesse posvojil in zaprl prav po nemško-avstrijsko v kakšno klet – oh, kako si grozna, ali: oh, kako ostudno, ki je edino nasprotje od oh, kako čudovito, kakšne platinaste klišejsko puhle blondinke, ki je lahko tudi črnolasa

volilni golaž je skuhan, da se nam vsem kot pri govejem gabi tisto žoltavo meso neprebavljivo, pa vseeno pojemo omako in vanjo namakamo kruh, ampak ne krajčka, lepoprosim, krajčka ne maramo, mi razvajeni otroci tega sveta, ki smo ga oblikovali tako, da je treba vse na novo kupiti, da ni več starih atov v penziji, ki bi imeli dovolj časa, da popravijo naše razpadajoče stole, ki razpadejo pod mano in me takoj za dobro jutro vržejo na realna tla: bo treba kupiti nove, ali pa bomo izgnili vsak po svoje, da ne bo niti prošnje več: a boš z mano jedla, da ne bom skoz tko sam

mi mankajo eni tako Böllovi Klovnovi pogledi na vso stvar, da začutim njeno absurdnost še iz drugega zornega kota, da se zavem, da ni nič bolj neumno ali vsakdanje pobegniti in sanjati kot pa ostati tu le na pol živ – grozna si, again, kaj sploh delaš, in nikoli več ne bom zavrnila povabila na sprehod (obljubim!)