potem pa pridejo dnevi in ure in minute, ko si nenasitno želiš več vsega, kar bi kdo sproduciral iz sebe, predvsem tsitega nenadzorovanega, ne še enkrat prebranega, ker meni nikakor ne grejo v žile urniki in usklajevanja časovnih pasov, da me je vedno begalo tisto prvo vprašanje eksistencialno kaj delaš, lahko tudi v pretekliku, morebiti, da sem vedno nekoliko v zadregi navrgla kaj nebistvega in obvezno z začetkom ah, nč, ali pa je pri tem tudi ostalo.
ker meni se vedno ustavi nekje takoj po začetku, da se je treba orng zbasat tja čez čez koridor in ta problemčič je podoben tistemu iz slovnice: boječ se se je deklica približala brez vejice, juhej, kakšen neverjeten jezik je ta naša slovenščina, da sploh ne veš zares, zakaj se učiš tujih jezikov, ko je pa toliko različnih ravni že v našem, kako lahko kdo diplomira iz enega nosnika, kaj sploh imaš pri vsem tem za razsikovat, saj je že Joža vse postoril za zgodovino in za prihodnost, ampak jezik je živa tvorba in tega se na srečo še kdo zaveda, za razliko od zavedanja, da je podobno z umetnostjo in z ljudmi
da mi triplje potem življenje po prstih in odmeva v glavi geslo, da je treba biti protagonist, četudi iz čistega dologočasja in naveličanostjo nad pasivnostjo lastno, da je treba ves preznojen kot Pahor na volilnem soočanju, kar je postala že metafora današnjega časa, ampak kaj bom kot vestna državljanka točno zdaj in že predčasno začela spoštovati volilni molk – če v nekaterih režimih velja, da je treba govoriti kar drugi radi slišijo in lahko le misliš po svoje, pa sama vedno bolj slišim besede: o tem ne smeš razmišljat, torej tudi v moji glavi do nadaljnega le velika zaplata tišine in akcija kot pri kakšnem nižje razvitem bitju, da bi mi skoraj ušlo, moškem, ampak iz čistega črnega humorja, ne iz feminizma – je pač razlika, ki jo tako cenimo, celo bolj kot lorealove šampone, je pač razlika, tista bistvena, ker se že tri dni ne morem domisliti besede, ki bi to označevala
slovarji pa, slovarji, se še naprej prašijo po policah
Ni komentarjev:
Objavite komentar