očitno

izpod prstov letijo le posamezne besede z odsekanimi premori, rezi kadrov filma, ki se sploh ni hotel odvrteti na velikih platnih, v glavi pa: kaos, ki se je počistil, prečistil skozi kavne filtre in očitno s kakšnim majcenim delcem zataknil med možgaske režnje, da za njim ostaja sled

očitno je bila nadmorska višina preniska in čaj presladek, očitno niso vse le vrivki kot marmelada, nafilana v krofe, ker svet je pohan in lepljiv, vse je na debelo posladkano, polno, velike količine pomfrija, pice s toliko sira in pršuta, da se ti zagabi, zapisi s preveč besed, Janković tala ciganom stotake, da se ti zdi, da se je kriza zamaskirala v blagostanje, češ: še lačni bomo, zato jejmo, jejmo, dokler imamo

ta naš postmoderni čas je prinesel toliko prenaphanosti, vse te odprte poti, ki nikamor ne vodijo, vrt s potmi, ki se cepijo v slepe ulice, zakomplicirane fuzle, šope las, ki se razpletajo v dreade, kratkotrajne občutke instant sreče, ki si jo skuhate kot juho z vrečke in ponavljanja, neskončna ponavljanja vedno enakega, čakanja na račune in plačevanje položnic ob zadnjih rokih

nato se sesuje sevrver in se sesuje svet, sesuje se povezava, da se počutimo tako majhne, da bi se skrili pod okrilje objema, razpletli vse skupaj, razčesali, spremenili, popravili, prišli na čisto, da lahko spet umažemo, ga spet polomimo in dodamo nov košček v mozaik

očitno je neskončna lahkost bivanja že od Ikarjevega padca passe, ker - kot bi rekel Murr - peruti pač nimamo priraščenih: je to morda nova ideja za plastnične kirurge?