ptički

Najlepše od vsega je, ko rečeš: pridem k tebi na čaj, ker tako bi se morala začenjati jutra, počasi, polagoma, ne pa s hitenjem in tekanjem korakov po stopnicah, ki te prebudijo in vržejo pokonci.

Nekoč hočem jutra brez dretja navsezgodaj in tistih seznamov To do, ki ti jih nalimajo pred nos, še preden ta dodobra pokuka izpod kovtra: boššla, aboššla, kdajdonsgreš, abitišla, abošdala in podobne mantre, ki se potem stopnjujejo nekam vedno višje – glas narašča, prošnje postanejo očitki – češ, lahko bi, veš, potrpljenje pa gre nekam v božjo mater.

Sem se morala iti nujno nadihati zraka in prevetriti na asfalt, ker makedam je ves blaten in marca ne maram že od nekdaj, če si februarja še lahko srečen, pa marca to res ne gre, tako nekako sem šla vohat pomlad.

Nekoč sem jo imela rada s temi njenimi zvončki, ki pokukajo iz premražene zemlje, pa trobetice in prvi sončni žarki – tudi danes sem se ji pustila prepričati, predvsem žvižgajočim ptičkom, čeprav pogrešam zimo, sneg do kolen in še čez, ki se ti udira pod nogami in tisti nepopisni občutek otroške razigranosti, ko se mečeš v nedotaknjeno belino.

Letos se mi je izmaknila – premalo jo je bilo in vsi tisti, jamrajoči o mrazu: ne vem, zakaj sem samo dvakrat oblekla tadebel plašč, sicer pa je šlo tudi brez njega in na oknih je bilo bolj malo rož in niti enkrat ni bilo treba skidati cele ulice. No, malo smo že prijeli za lopate, ampak tako za okus, sicer je bilo pa vse po starem, le sosedje so se modernizirali: kupili so mašino za odstranjevanje snega, nekakšen sesalec in razpihovalec, ki potem ves pršič nameče s ceste čez žive meje in ob tem obupno ropota: pogrešam zvok lopat, ki se drgnejo ob asfalt, mrzel občutek kepe za vratom, take lepe stvari, da še na mokre noge kar tako mimogrede pozabiš.

Pa saj je prav, da dam že enkrat prat bundo in šal in rokavice, da premečem omaro, spravim volnene nogavice v škatlo, pobrišem prah in morda celo enkrat pomijem tudi okna, da mi jih bo potem mačkon zopet potacal: tako je to pri nas, taka je ta pomlad.