gobice

ne morem misliti, kadar imam glavo zabetonirano od znotraj in kadar sinuse čutim veliko bolj kot sem kadarkoli medenico, za katero pol življenja skorajda nisem vedela, da jo imam, potem pa se ti kar naenkrat odkrijejo nove perspektive, ki včasih pridejo z novimi ljudmi, spet drugič pa rabiš samo drug zorni kot in moj (moj!) mogočni storžič je tako majhen od zadaj, še malo bolj moj strah pa tako velik, ko zraste in me prerašča, da niti zaupanje vate ne pomaga – vase ga tako ali tako nikoli nisem kaj prida imela

padam iz stanja nenehne vzhičenosti, za poimenovanje katere se moram zahvaliti gospodu Brucknerju, nekam tja v tri pm, ki je etimološko veliko bolj jasna kot vukojebina, čeprav morajo v obeh rasti kakšne takšne šalamunske gobice, težke v božjo mater, da te vlečejo še bolj navzdol, dol, na tla, kjer je žir za divje svinje in kostanjčki v ježicah pa lešniki za v žep, da jih streš s kamnom in potem ješ in ugotavljaš, da imajo drugačen okus kot tisti v čokoladi, a se spomniš tistih zlatih, bogve, s čim so jih pobravali, kako neumno, bod moja, bod moja, daj roke v žep, ker je mraz in se ga še nismo navadili, zato tako pašejo šalčke toplega čaja in se vsaj kdaj oviti malo z nostalgijo, a se spomniš, a se spomniš

zato imam rada jesen in ker so hruške, zimski česen je že posajen in vaša špajza je polna paradižnikovih omak, mislim na Gala in na tisto pesem, ki sem jo takrat napisala, ko sem šla z dežnikom in s pet tisoč sit v žepu pa sem rekla: saj bi ti dala kaj drobiža, ampak ga nimam, plašč sem že potegnila iz omare in tiste težke gobice od Šalamuna, ki ga res moraš poznati poleg Prešerna in Cankarja in teh velikanov, tiste težke gobice smo potenstali na čebuli, malo podušili, dodali kakšno žlico kisle smetane, solili in poprali, potem pa sporočili: čakajo te suhi štumfi, jurčki in ljubezen