o kosmih in kaosu

kadar se pojavi in razleze nemir po celi hiši, da škrebljajo vse mogoči papirji in zadrge in koraki po stopnicah pa voda teče navdzol in udari kdaj tuš v banjo, radiatorji klokotajo in hladilnik, ure glasno tiktakajo, nekdo prižge radio in ga spet ugasne, »dj mi ključe«, se zasliši in potem vrata, ki loputajo, mimo vozijo avtomobili in copati podrsavajo

takrat ni čudno, da maček ne more spati in deklice z velikimi rudečimi očmi začnejo svoj dan pred računalnikom, ki stoji točno na sredini vsega kaosa, zunaj pa tak miren sneg, ki bi ga bilo treba predpisati vsem nervozam, da bi šle v topli obutvi in s kapico, kapuco ali dežnikom tacat in delat odtiske po mehki beli preprogi – vedno sem bila za kosme vate, kosem, a ni to ena lepa beseda?