Ne, niso me nadlegovali šeenkrat. Tale post je samo dodatek k prejšnjemu - perspektiva naslednjega dne oz. vseh dneh potem.
Zvečer sem bila jezna, češ kako mi more nek zli neznanec kar takole zatežiti, meni, nič hudega slutečemu dekletu - mar si moram kupiti solzilec ali s seboj nositi vsaj deodorant, katerega špricanje v oči najverjetneje tudi ni prijetno???
Potem pa pride naslednji dan, ki bi prišel tudi, če se ne bi prejšnji večer ničesar zgodilo in dan, ki ni bil prav nič drugačen, kot bi bil, če se ne bi zgodilo čisto nič.
Takole kar mimo gre.
In potem si rečeš: "Pa saj se ni nič zgodilo." In če bi se: bi bilo potem kaj drugače???
Tako samoumevno se mi zdi, stvari se pač dogajajo, takšne in drugačne in sedaj se je pač nekaj takšnega neprijetnega dogodilo meni. Človek je zelo prilagodljivo bitje ali kot bi porekel Fjodor Mihajlovič: "Človek se slej ko prej vsega privadi" (rahlo parafrazirano)
Čeprav ....
Čeprav seveda ni prav, da se takšne stvari sploh dogajajo. Čeprav seveda ni prav, da kdorkoli kakorkoli komurkoli teži, ga nadleguje itd., nerealno pa bi bilo se sprenevedati, da je možno, da takšnih ne bi bilo ... ja, pa saj si vsi želimo miru na svetu, kajneda?:/
Očitno mora mlada deklica, ki ponoči sama hodi po svetu, takšne stvari vzeti v zakup, pa čeprav se ob tem dejstvu na obraz prikrade le kisel cinični nasmešek.
Kaj pa naj storim drugega???
Naj se sekiram? Naj dramatiziram? Naj povem vsem kaj se mi je zgodilo in kdo je bil, pa čeprav ga ne znam dpbro opisati, ker je bila tema in ker ga verjetno ne bi niti spoznala, če bi ga videla šeenkrat?
Kaj lahko človek v takšnem primeru sploh naredi?
Naj se slepim, da se da takšnele neprijetnosti odpraviti? S čim? Kako?
Naj preneham ponoči hoditi sama naokoli? Niti pod razno:) Še zanalašč bom šla še kdaj točno po tisti poti ob točno tisti uri, pa čeprav z malce bolj trepetajočim srcem in malce bolj ozirajoče se okoli sebe.
Mogoče pa se prepričujem, da je verjetnost, da se ti kaj takšnega zgodi dvakrat tako zelo majhna, da se mi kaj takšnega ne bo zgodilo.
Kakorkoli. Šlo je mimo in jaz sem še tu.
Pika.
Zvečer sem bila jezna, češ kako mi more nek zli neznanec kar takole zatežiti, meni, nič hudega slutečemu dekletu - mar si moram kupiti solzilec ali s seboj nositi vsaj deodorant, katerega špricanje v oči najverjetneje tudi ni prijetno???
Potem pa pride naslednji dan, ki bi prišel tudi, če se ne bi prejšnji večer ničesar zgodilo in dan, ki ni bil prav nič drugačen, kot bi bil, če se ne bi zgodilo čisto nič.
Takole kar mimo gre.
In potem si rečeš: "Pa saj se ni nič zgodilo." In če bi se: bi bilo potem kaj drugače???
Tako samoumevno se mi zdi, stvari se pač dogajajo, takšne in drugačne in sedaj se je pač nekaj takšnega neprijetnega dogodilo meni. Človek je zelo prilagodljivo bitje ali kot bi porekel Fjodor Mihajlovič: "Človek se slej ko prej vsega privadi" (rahlo parafrazirano)
Čeprav ....
Čeprav seveda ni prav, da se takšne stvari sploh dogajajo. Čeprav seveda ni prav, da kdorkoli kakorkoli komurkoli teži, ga nadleguje itd., nerealno pa bi bilo se sprenevedati, da je možno, da takšnih ne bi bilo ... ja, pa saj si vsi želimo miru na svetu, kajneda?:/
Očitno mora mlada deklica, ki ponoči sama hodi po svetu, takšne stvari vzeti v zakup, pa čeprav se ob tem dejstvu na obraz prikrade le kisel cinični nasmešek.
Kaj pa naj storim drugega???
Naj se sekiram? Naj dramatiziram? Naj povem vsem kaj se mi je zgodilo in kdo je bil, pa čeprav ga ne znam dpbro opisati, ker je bila tema in ker ga verjetno ne bi niti spoznala, če bi ga videla šeenkrat?
Kaj lahko človek v takšnem primeru sploh naredi?
Naj se slepim, da se da takšnele neprijetnosti odpraviti? S čim? Kako?
Naj preneham ponoči hoditi sama naokoli? Niti pod razno:) Še zanalašč bom šla še kdaj točno po tisti poti ob točno tisti uri, pa čeprav z malce bolj trepetajočim srcem in malce bolj ozirajoče se okoli sebe.
Mogoče pa se prepričujem, da je verjetnost, da se ti kaj takšnega zgodi dvakrat tako zelo majhna, da se mi kaj takšnega ne bo zgodilo.
Kakorkoli. Šlo je mimo in jaz sem še tu.
Pika.
5 komentarjev:
Ob branju tvojih zadnjih prispevkov sem podoživela že zdavnaj potlačene dogodke. Bilo jih je približno 5, vsi pa so se zgodili sredi belega dne in to na ulici med množico ljudi, ki ni videla ničesar (!). V bistvu je šlo za več vrst nadlegovanj, najpogosteje pa je šlo za dotikanje intimnih delov.
Čeprav je tvoja izkušnja precej nevarnejša, si približno predstavljam, kako se počutiš. Sama sem se s temi občutki spopadala z jokom in jezo ter krivila celo sebe, potem pa bila slabe volje še kakšen teden. Potem pa sem ugotovila, da čas celi vse rane... Zdaj takšne stvari delim s fantom, skupaj stresava jezo na takšne ljudi, se prepirava o moji nezmožnosti kričanja ali brcanja v teh trenutkih in nato pozabiva na vse skupaj. Kaj pa bi konec koncev lahko storila? V glavi je potrebno imeti samo to, da to ni tvoja krivda in biti hvaležen, da se ni zgodilo kaj hujšega.
Upam, da ti bo vse skupaj kmalu uspelo pozabiti.
da najprej razčistimo s tem: nočem tlačiti ničesar nikamor. Ne počutim se krivo, ne jokam, nisem jokala in tudi ne nameravam se obremenjevati preveč s tem.
Vedno bolj se mi zdi, da sem imela srečo in da se v bistvu ni zgodilo nič takšnega, za kar bi se mi bilo vredno sekirati. Zanimiva izkušnja pač:/ (včasih sem res preveč sarkastično cinična)
in ja: trenutno se počutim šuper, nisem slabe volje in nisem obupno jezna na zlega neznanca, čeprav je zame vsak tak človek popoln gnoj.
kakorkoli, želim si, da se ti ne bi bilo treba nikoli več soočiti s podobno izkušnjo, pa tudi meni ne, kajneda, in nikomur drugemu ...
ampak to so že iluzije:(
ne zdi pa se mi prav stvari potlačiti vase, ampak se moraš s svojim strahovi soočiti. zato bom ponoči še vedno hodila naokoli sama, pa naj bo karkoli. Bom pa brcala in kričala:)
in ja: hvala za komentar.
Vsak sprejema stvari na drugačen način.
Potlačiti, pozabiti, se soočiti... A ni v končni fazi isto? V vseh primerih se s tem spoprimeš in stvar predelaš. In v vseh primerih se še kdaj spomniš na dogodek.
Je pa tu beseda potlačiti mogoče res prehitro razumljena v tistem popolnoma slabem smislu.
očitno sem tisto tlačenje razumela rahlo narobe (se opravičujem), čeprav še vedno ne razumem, v kakšnem smislu ga uporabljaš ti?
vedno bolj se mi dozdeva, da mi sploh ni treba ničesar tlačiti in se celo z ničemer soočati, ker ničesar ni bilo - ne čutim se prizadeto (vsaj ne tako kot bi se lahko), pa naj to zveni še tako čudno; vsekakor pa se mi ni zdelo prav: takšne stvari se ne bi smele dogajati.
kar pa se tiče tegale ...
"Vsak sprejema stvari na drugačen način."
... nepreklicno dejstvo, zaradi katerega je interakcija med ljudmi sicer otežena, a če ne bi bilo tako, interakcije verjetno sploh ne bi bilo (ali pa bi bila vsaj na smrt dolgočasna, ker bi vsakdo za vsakogar lahko v naprej predvidel njegovo reakcijo). zato porečem: naj žive najrazličnejši načini razmišljanja in najrazličnejši ljudje!
tudi zli neznanci imajo pravico biti:/
Glede tlačenja pa tole: takega človeka je treba nekam potlačiti oz. zatlačiti! Čimmanj takih izkušenj ti želim.
Objavite komentar