"Morš mal menat destinacije" (Ante)

Ta post bi bil lahko zelo zelo dolg, kot je bil dolg včerajšnji dan, pa ne bo, ker tudi včerajšnji dan ni bil tako zelo dolg, kot bi lahko bil.

Najprej se mi ni dalo vstati, zato sem se iz mojega toplega (v teh poletnih dneh že prav savnastega) gnezdeca skobacala šele nekaj ur kasneje kot je bilo predvideno. Tako zelo neodgovorno, tako ležerno se je vse skupaj začelo, da mi je bilo kar všeč. Malce z avtom, malce peš, brez nahrbtnika, z nekaj vode iz pipe in domačega kruha, pa obvezno knjižico in kulijem. Pa sem šla.

Vlak. Tako kot meni, se mu ni nikamor mudilo. Vse tiste hiške in hišice, pa gozdovi in travniki , ki so bežali mimo in seveda ljudje, ki jih je naplavljalo od vsepovsod. Z zanimanjem sem opazovala svojo okolico, ker treba je fotkat z OČMI, / ja, treba je fotkat / LJUDI. *

Tuji turisti, ki jih prepoznaš po belih nogavicah in sandalih, flurescentno zelena huda pička v miniču in s kosmatimi nogami in mladi fantiči s topimi pogledi zazrtimi v prazno.

Vsi na istem vlaku, namenjeni v isto smer, pa čeprav vsak izstopi na drugi postaji. Trenutek tišine, pieteta do odhajajočih. Konec piska, svet obmiruje, svet umre, dokler ne pridejo novi in novi in novi ljudje.

mahajo nam in
telefonske govorilnice se mimo
nas sprehajajo
okorno kvadratne z odprtimi okni
prepiha

Bil je en tak prav lep dan za piknik in prav je bilo, da nisem ostala doma.

***

Novo mesto je v bistvu mestece s prav prijetnim starim mestnim jedrom in še bolj prijetnimi ljudmi. V njem je vse tako zelo krožno, čeprav nimajo nobenega krožnega križišča. Hočeš priti iz enega konca na drugega, pa se zopet znajdeš tam, kjer si začel. Orientacija se mi je izgubila med vsemi tistimi, po njihovih tipičnih značilnostih poimenovanimi uličicami in trgi. Glavni trg, Strma pot in tako naprej.

Najprej sem pristala pred kapiteljsko cerkvijo in kmalu ugotovila, da vse poti ne vodijo v Rim, temveč tja, na tiste klopce in pred tisto cerkev, ki je najvišja točka mesta (vsaj tako se mi zdi). Pa taka fajn trava, pa fajn klopce, pa brez trave v drugačnem agregatnem stanju, pa je bilo vseeno strašansko fajn:)

Pa sem šla. Naprej, po tistih uličicah. Zašla v Dolenjski muzej in si ogledala vse tiste jantarne in steklene ogrlice, pa vse tisto, kar je pač tam skupaj zbrano (zanimivo, res). Vodila me je ena takšna prijazna punčara, ki je ves čas trdila, da v Novem mestu ni nič kaj zanimivega za videti in podobno mnenje sem kasneje slišala še iz premnogih ust - ampak ne, ne strinjam se, pa ne samo zato, ker ne maram biti enakega mnenja kot večina, temveč zato, ker se mi je tole mestece zdelo jako zanimivo. Sploh takole na pogled, ko sediš na kakšni od premnogih klopc, na drugi strani Krke, pa opazuješ vse tiste hišice ob njej, z vrtovi in kanuji parkiranimi ob njih ... en tak pogled za na kartico, res. Pa niti ne bi bila nujno pretirano kičasta. Tako ravno prav.

Sanjam o tisti hiši ob Krki. Taka stara, razpadajoča, tako moja, z ležalniki na balkonu, tako ležerna, kot je v Novem mestu ležerno prav vse. Pa gospod sadjar - prijazen možić, ki mi je šenkal en kup grozdja (opranega! sladkega!) in prodal 2 banani. Pa tista poštna uslužbenka, ki se ji ni nikamor mudilo, ki bi mi tri znamke prodajala cel dan. V Novem mestu je vse tako ležerno, nikomur se nikamor ne mudi, nič se ne zgodi. Tako Gogovsko se sliši.

Goga je seveda zgodba zase. Ambient: najlepša knjigarna ever, z vonjem po kavi in neko zanimivo muziko. Pa tisti kavč in vse tiste, rahlo razmetane knjigice in knjige - tako mojesobovsko sem se počutila in potem zagledam ... ja, pa saj to ni res! Špet eno naključje, ki se je zgodilo čisto po naključju, če parafraziramo Jureta, čeprav, da ne boste mislili: vedela sem, da knjigica z Vidro Vando obstaja, in ja, po njej sem dobila ime, ampak ne po točno tej knjižici, temveč po tejle in nikakor nisem pričakovala, da bom takšnole knjižico zagledala nekje v Novem mestu, kamor sem slučajno zašla. Ja.

Tudi prodajalec je bil tako gogovski, tako ležeren, lepo počasen in prikupno zmeden. V Novem mestu so celo računalniki nekako slow-motion, trajalo je namreč kar nekaj časa, da sem izvedela tisto, kar me je zanimalo. Seveda nisem mogla kar tako mimo lepo založene police s stripi in sem med njimi izbrskala Lustre Andreja Štularja, stripčić, ki ga že dolgo želim imeti. Potem sem povprašala še po Katji Plut in prijazni prodajalec, se jo je trudil poiskati med stripi. In še nekaj mi je bilo všeč: knjigi sem dobila servirani v škrniclju (kot še tople žemljice, res lepo).

Staro mestno jedro Novega mesta je moje, vse ostalo naj si razdelijo drugi. Tisti veliki Tuš z multikinom s petimi kinodvoranami s petimi različnimi filmi, o katerih kvaliteti veliko pove dejstvo, da se mi je zdel Superman (!) še najbolj vreden ogleda. Pa ne, da bi si ga res želela videti. Nato je začel rahlo padati dež. En tak, prav lep poletni dež. Namesto domov, sem pobegnila v pizzerijo. V wcju lahko poslušaš radio in med konzumiranjem pizze uživaš ob razgledu na reklamni pano za Men's Health, ki je menda s Cosmom, najboljši poletni par. Pa dober tek!

V starem mestnem jedru najdemo vse tisto, kar v starem mestnem jedru pač mora biti. En kup starih hiš, pa muzejev, pa cerkva in seveda prodajalno burekov, pa sladoleda in eno takšno zelo luštno čajnico z zelo pestro izbiro čajev (trenutno srkam tistega z limonsko travo:). Trgovin niti ni toliko kot bi jih bilo lahko (veliko zaprtih, praznih izložb), je pa zato zanimiv javni wc, ki te pričaka z veliko zlato tablo in obratovalnim časom.

Novo mesto je mesto premnogih klopc, medtem ko smetnjakov rahlo primankuje. Imajo tudi skate park (rolkarski poligon?:)), ki sem si ga seveda morala ogledati (nostalgija po tistem rattlingu, drdranju, ki ga povzroča skejt in ob katerem se še vedno zdrznem, pa čeprav ne trdim več, da so skejterji moja najljubša rasa). En tak povprečen park, ograjen (to mi nikakor ni všeč), presenetilo pa me je, da je bil popolnoma prazen. Kandijski most, pod katerim je prav prijetno posedati in občudovati njegovo veličino, čeprav vonj Krke ni prav prijeten, a se nosnice nanj kmalu asimilirajo.

Med pohajkovanjem ob Krki sem v njej zagledala tudi prijeten prizor parjenja dveh nakupovalnih vozičkov potopljenih v mulje.

Še bom šla v Novo mesto.

***

In zvečer, sem grizla kolena v naš domači klanec, se mi je zdelo naše mestece tako lepo novomeščansko. Voda in cerkve, pa vse tiste stare hiše in mostovi.

Potem pa zagledam varnostnike v flurescentnih brezrokavnikih, v nosnice prihrumi vonj po pečenem mesu (čevapćići? ražnjići? odojek?!?) in znajdem se med vsemi tistimi ljudmi. Množica.

Bila sem preveč dobre volje, da bi na plan izbruhnila moja rahla agorafobija, zato sem pogumno koračila med vsemi tistimi tako zelo urejenimi in dišečimi ljudmi in niso mi mogli ubiti mojega razpoloženja. Zdeli so se mi zanimivi. Bila sem onstran njih in jih opazovala. Ne, lažem: bila sem med njimi in jih opazovala, kot so lahko tudi oni opazovali mene. Mene, vso pomečkano, skuštrano, utrujeno in verjetno tudi ne preveč lepo dišečo, a z nasmehom na obrazu. Vsi ti zanimivi obrazi, kretnje, besede niti ne, ker jih v vsem tistem hrupu zlahka preslišiš. Pogledi, ki ubijajo in pogledi, ki te zadenejo. Pa en kup nasmeškov in kimanja z glavo. Niso mi mogli blizu, dokler se nisem znašla na njihovem obrobju, med t.i. mojimi ljudmi. Mojimi bivšimi ljudmi, bi rekla sama. Menda smo čakali Vlada Kreslina. Tisto kar smo govorili, naj bi bil pogovor, čeprav se je meni zdelo le kup besed, ki so odmevale v noč. Nič omembe vrednega, tako prazno, tako neumno. Menda smo žurali (haha), ker se takole v petek zvečer, pa poletje in vse to, žurat enostavno mora. Za presenečenja večera je vsekakor poskrbela naša predraga propagandistična vegeterijanka, ki je dramatično povedala zgodbo o tem, kako se je zaljubila v mesarja oz. njegovo surovo moč. Kakšna telenovela! Kako dramatično! Včasih razmišljam, da si veliko boljša igralka od tiste, ki je bila sprejeta na AGRFT (da, čisto vsi že vemo in ja, res, privoščimo ti). Ampak, saj mi te tako ali tako ne poznamo kajne? (hehe, ta je bila zate P) Naenkrat se nas je nabralo cel kup, sami naši, pogovor pa še vedno za en kurc. In takole, med pomenkom, se A naenkrat spomni, obrne k meni ( s tistim njenim pogledom!): "Kaj pa je s tabo?" (in to vprašanje, izrečeno na tak način je tisto, kar me res totalno razpeezdi, češ, nekaj je narobe s teboj, res šuper)

In potem, ja, potem, je seveda sledilo zgražanje nad tem, da kar sama, da, SAMA, pohajkujem na okoli, tako nerazumljivo, pa kaj mi je? In kar takole na lepem se spomnim in grem v Novo mesto in to (!) sama? Pa kaj je z menoj?!?

in potem takole malce bolj tiho: "In kaj si delala pol tkole sama?"
(sem že imela na koncu jezika, da povem vse, kar sem hotela reči, pa nisem, ker je bilo vprašanje izrečeno na tak zaničevalen način, češ, gotovo je bilo brezveze, kajneda, takole sam hoditi naokoli; odgovor je bil že v naprej obsojen na zaničevanje, ne glede na to, kaj bi rekla)

Jaz preprosto (en tak moj nasmeh, tak pasji, bi rekel J): "Nič." (hehehe ...)

Deležna sem bila prezirljivega ubijalskega pogleda. Pha! (nasmeh)

Dobro, če ti ne razumeš mene, tudi meni ni treba razumeti tebe. In ker jaz ne težim tebi, kadar mi ne ugajaš, tudi ti nimaš pravice težiti meni. Zob za zob, oko za oko, kajpada.

(in če slučajno tole bereš, kot jazst berem tebe, pa ti seveda ne povem (heh), naj ti omenim, da te veliko raje berem, kot govorim s teboj, ker ti je pisanje bolj pisano na kožo - en tak neskončen monolog, kjer ti nihče ne more ukrasti rdeče niti, kjer si ti središče sveta (in ne bom rekla, da tole blogiranje iz istih razlogov ni všeč tudi meni. Kako perverzno kajne, da sva si zopet tako zelo podobni?) In ja, šuper pišeš, čista literatura (res). Glede Novega mesta pa: Raje sem sama kot v slabi družbi. Toliko.)

Potem je prišel Vlado in potem je začel padati dež.

Dež!

Oh, dež, kako sem ga bila vesela! Da spere zemljo in asfalt in vse tiste besede in dejanja, ki so se zagozdili sem pod te naše hribe. Da nas spere, očisti. Dež!



______________
* Katja Plut, Ej!, Založba GOGA, Novo mesto, 2001