brez pobrisanega prahu

z dolgimi predolgimi brezvejičnimi stavki se bom razpisala v neskončnost po tej snežni belini s perwolom opranega perila in z zobno pasto bom brez velikih začetnic na ogledalo naslikala cinični nasmeh brezzobega grotesknega palčka za 82 evrov iz izložbe. namesto barbik z visokimi petami za samozavest in natupiranimi lasmi iz osemdesetih, ki se v mikrofone zdirajo forever young, bom zlezla v škatlo in se skrila v omaro pa še na podstrešje, da bom lahko enkrat spet s fanfarami pokukala na plano in rekla: dolgo me ni bilo, res dolgo. bom ukradla klopco s šraufencigerjem in jo odnesla s sabo pod most ali pa tja nekam na konec sveta, v bohinjski kot, kamor so se skrili staroslovanski bogovi pred krščanskim in kjer bomo skupaj nekje na višini spili kakšno pivo, da nam od vse lepote in popolnosti ne bo postalo slabo in bomo kot pipi pišče gledali v nebo, kako je modro, in sonce, kako je rumeno, pa rožice in vse to, do končnega vzklika: dolgčas! brucknerjeva nenehna vzhičenost, ko niti za trenutek ne upaš kot posušena neumrljiva orhideja povestiti glave, če je luč in če je svetloba: kdo jo je že ustvaril? v čevljih po parketu in bosa po banji tacam, ker tako velika banja, da bi lahko plaval v njej, sploh ni banja, ampak je bazen. terminologija in ovire pravil, ki si jih zidamo iz plastičnih zidakov, gradnikov prihodnosti, brez letečih preprog tuaregov, iščemo zatišje na balkonu, nespodobno ždeč v krilu, ko se skozi steklene stene počasi začne plaziti tema in se roža velika začne tihotapiti v tvoj življenjski prostor z dvema j, da ti ne preostane drugega, kot da ji zliješ preostanek hladnega jasminovega čaja za vrat. z antibiotiki nafilani ljudje, osemurne časovne razlike umetnosti in amerike in koški polnozrnatega kruha s sirom ter materinsko ljubeznijo, ko na mati (ja, mati!) spominja le še uvel rumen tulipan v motno umazani vodi. amerika, res dbest, ko slovenski pesniki oranirajo nanjo s cigareto med zobmi in rdečico na obrazu, ker so jih tako vzgojili. mi se stikamo kot legokocke iz ntokovih besed, ki se kar naenkrat plazijo iz vseh špranj, kamorkoli že greš (doma, v avtu, v službi), ne moreš jim uiti, gustav gre povsod s teboj. za pridnost si privoščiš cinizem bukowskega in arta spiegelmana, končno popolnega, da razčistiš s svojim odnosom do vseh ideologij brez moraliziranja, do razmerij, do vsega, ko se prah še vedno nabira na zaslonu računalnika in ga s prsti ne smeš obrisat - za brisanje uporabi krpo ali papir ali pa pustite prahu naj bo prah in naj se praši v katero koli smer hoče. Posvoje, popolnoma posvoje.