23 maj 2007

Tole se bo (začuda) končalo s piko

Želvica v oklepu s spodvito glavo, ki jo le vsake toliko pomoli kvišku in že v naslednjem hipu spet, hop, pod varno okrilje in zavetje svoje roževinaste kletke, v boječnosti, da je že tako ali tako pokazala preveč svoje ranljivosti, preveč sebe pod kožo krvavo, da se je preveč razgalila in vse to je en sam stavek, v bistvu ena sama poved. Sem šla v nedeljo nekam po poti, pa sem hotela zaviti S poti, pa ne gre: povsod tista visoka previsoka trava, ki se je tacati ne sme in med njo kresnice smrdeče po uscaniji. Tam teče en tak majhen potoček brez mlina in čezenj most med neokrnjeno naravo in civilizacijo, pa nisem upala stopiti še koraka naprej, zaradi teh prokletih medvedov, varuhov smrek v gozdovih in jurčkov in jagod, da si jih nihče več ne upa brez strahu nabirat. Medvedi so luštni le, če so plišasti, pa še to le, če niso od srčkanosti že prav kičasti s tistimi svojimi očmi, no, očmi za plišaste medvedke, pač. Tisti v Živalskem vrtu so ubogi, na takšnem majhnem prostoru zagozdeni, vsaj tista dva ali trije slovenski. Cigani in medvedi, mar ni tu nekolikanj analogije? Oni mi morda celo znali živeti skupaj, tako prvinsko, mi pa ne znamo več, ko jih bi najraje iztrebili in sebe in svoje strahove naselili čez gozdove. Gozdovi kot tekoče stopnice: na lastno odgovornost. Bi se morali torej sprijazniti, da po gozdu trasspassamo po območju medveda z varnostno razdaljo in vsem tem in ko gledamo človeka, vsega zašitega, ki ga je napadla medvedka, seveda v gozdu, bi rekli: kaj pa hodiš tja, saj veš, da gospod Medved in njegova žena ne marata kaj preveč obiskov. Tja tja. No, recimo, kajneda, ampak kaj, ko te velikanske kosmate živali potrebujejo ogromno prostora, da lahko normalno živijo in zato zelo pogosto pridejo tudi iz gozdov na obisk na vrtove. Prenaseljenost pač, migracije, popolnoma sociološko-geografski pojmi. Kaj bomo torej, mi, ljudje najpametnejši, kaj bomo, kaj? Pa saj je tudi mačkov preveč, vseh teh mačjih mladičev, pa ne moremo sedaj kar vse lepo v vreče pa v vodo, v reke, ali pa pod avtomobile drveče, kot je ravno par dni nazaj moj spolzel. Ni treba izrekat sožalja, mi je že itak totalno brezveze. Zatorej, sedaj seveda ne morem reči: pobijte medvede, ker me ogrožajo, ker potem bi se lahko tudi kakšna miš zbunila in rekla: smrt mačkom! Ane, kako smo pametni, mi, ljudje? Itak kot v reklami. Eni taki iz wcja s plišastimi veveričkami in žabami v gozdu in napisom „Born to be wild". Wajld, Oskar Wajld z Dorianovo sliko za v reklamo – pa od kod vse te povezave v moji glavi, a res ne znam razmišljati drugače? V vsej tej zgodnjepoletnopoznopomladanski opojnosti potonk, jasmina, materine dušice in vseh teh pizdarij (khm), grem jazst vohat kresnice smrdeče po uscaniji in potem se še čudim zakaj se mi v glavo in v oči nabuta vsa ta sentimentalnost do sendimenta, pha. No, skratka, na neki Bergantovi sliki, je baje Kristus naslikan kot cinik, da ne omenjam brezmadežnega spočetja skozi uho in tistih velikih panojev pografitiranih pred vhodom našega faksa kot repriza leta 68 – „It`s like in sixties, but with less hope"– kot Shortbus in če ga še niste videli, si ga zrihtajte, namesto Piratov s Karibov. Mene se vedno dotakne, če se nekdo miroljubno usede na tla, kaj šele, če ob tem še protestira - vse drugo je šlo že naprej, pa saj že vse veste, vsi vi informirani ljudje vsemirja. Da vam povem še eno reč več, da boste vedeli, da v petek ne bo le slavni dan mladosti, ampak tudi Douglasov dan brisače kot najpomembnejše stvari v vesolju: njene vrednosti se zaveš šele, ko je nimaš (preizkušeno na lastni koži). Koža je koža, kajneda, ko utemeljujemo na lastnih izkušnjah in vse to in ne vem kdo, bo tisti, ki mi bo nastavil nogo, da se bom spotaknila in bom padla nekam, ker takolele v neskončnost res ne morem več opletati z jezikom. Mogoče bi bil čas, da preneham, sploh preneham z vsem in utihnem za zmeraj, za vedno, za skos, da preneham metat vse te besede ljudem kot polena pod noge in v obraz, da preneham s tem in delam kaj produktivnejšega, da delam recimo, ker besedičenje je eno navadno sranje, a kako. Kdo ti bo pa plačal zato, a? (se smejem, se smejim) Imam eno rožo, doma, no, skoraj doma, tam, kjer živim, rožo ubogo, ki se zapre takoj, ko je tema ali se je kdo vsaj malček dotakne, sramežljivo bitje, ki se včasih iz strahu tako zelo zloži skupaj, da ga skorajda sploh ni. No, skratka, imam eno rožo, pa nobene čiste in take za oblečt kratke majce več, čeprav imam omaro. To je zaenkrat vse, kar sem imela za povedat.

Ni komentarjev: