Poezija in vino brez poezije in vina

Kava na kavo in jogiji, ki jih menjam skupaj s koordinatami, ko me nikoli nikjer ni (brez slabe vesti). Piknik za zajtrk skozi milijone klopov nevidnih v grmovju in podrasti in poti ob poti s poti. Želvice z oklepi, ninjaturtlesi močni, s seboj vzamemo še psa, da nam ja nihče nič ne more, nam samozadostnežem. S posmehljivim, ciničnim nasmeškom od zgoraj in od strani zremo na pussyje v dolini, vse presrane zaradi ene same kače kačice, zmije zmijice, ki je za hipec švignila mimo nekam v grmovje. Mi in jaz in ti, spokojno tiho na lastnih nogah, oni se derejo, tako zelo vzklično kot klicaji - sem ugotovila, da sem diskriminatorna do klicajev – ne maram jih, izogibam se jim, ker vedno pokvarijo situacijo: tako zelo vzklični so kot kakšna pička, ki se je zaprla na wc. Zlobna in tupava, ali kaj že. Sem diskriminatorna do tropičij, bi uvedla trovejičje ,,, in bila srečna. Ampak to sem že itak, takolele, če se zavrtim v preteklost iz druge smeri z retrospektivo in jo obrnem narobej in rečem mnogovezniško, da sem v jeseni življenja z legokockami na tleh in ljudmi na stolih bila vesela zagorela, še prej sem seveda smrdela in se zažirala v tisti skupni sendvič, kupljen na Petrolu, polna smeti, z vsem v roki, s tistim patetčinim vzklikom na koncu jezika, Iz cvetja v jeseni, iz filma, od Mete, ampak sem ga raje zadržala zase, ker ga niti z dobršno mero smeha, ne bi mogla omiliti. Nekatere besede so pač neizgovorljive, večine si ne upamo priznati. Takolele nekje v zavetju avtomobila se počutimo varno, čas se zdi neskončen kot kolona na avtocesti. Če česa ne veš, poglej v knjigo Sam svoj mojster z nasveti za skoraj vse: od tenisa do poroda. Butnskala family v ogledalu, enkrat tedensko, manj jih vidiš, rajši jih imaš, ko reče nekdo, ki ga imaš rad: js sm kr zadovoljen s krativcem, ki me zajebava. Odnaša me, igram se angleščino (dobesedno tako), ko se zazrem iz jutranjega balkona v prihodnost - tako tiha in neopredeljiva se zdi, tako polna praznine kot kakšna noč na vratih, ko greš v copatih ali bos po asfaltu svojega otroštva. Spoznaš ljudi skozi mižeče oči, v katerih se nabirajo solzne solze potlačenih reči, ki jih ni. You are, what you is, je rekel Frank Zappa brez narekovajev, in vsi se mu smejimo in nihče mu ne verjame, niti tisti, ki se bojijo kač. Pa pajkov in višine in majhnih zaprtih prostorov, psov, teme, kač - pa smo spet pri kačah, vedno se tako začne, nihče ne upa biti zares resničen. Kovačičev resnični čas se zdi fiktiven, važno je priti na grič Menueta za kitaro, oranžna pošast in jazst, izgubljena v gozdu, ne znava preživeti v naravi. On bi ujel oso z zobmi, se zagrizel srni v vrat in mi namesto koreninic z okusom po repi ponudil Hals - vedno ga je dobro imeti v žepu. Otroci na kolesih s kolesi z enakim zvokom kot mi, veliki mi, s tronadstropno torto z marcipanovimi rdečimi vrtnicami, za katere se nihče več noče tepst: odrasli smo, sedaj le kdaj pa kdaj pridemo na čaj in se zaspano pogledujemo z nostalgijo. Bi dala tole nekomu za prebrat, marsikomu, takolele javno izobešeno kot kakšna zastava na drogu, plapolajoča, in ljudje hodijo brezbrižno mimo. Smo peli, mi, ki en znamo peti sploh, celo pesem, s celim besedilom, na ves glas, lepo je v naši domovini biti mlad.