Meni ni, večinoma, včasih pa sem, pa izginem. Nekje med horizontom in terra roso, ki se lepi na bosonoge nožice, z zapečenimi hrbti in veliko belega prahu, ki se prevaža čez mejo. Kreme za sončenje se ne da kupiti v nobeni trgovini, na nobeni bencinski črpalki. Brez kun smo šli, ampak za denar se vse dobi – od sardel do škampov in školjk in rib in vina, dobrega. Zmije črno švigajo, galebi imajo množični shod, školjke izumrle nasedejo na obalo, nekam med zarjavele dele raztreščenih čolnov. Kot en fjord brez ljudi, kraljestvo živali in vse, dokler sega tvoje oko, bo tvoje, Simba, od zgoraj, iz pečine, kjer domujejo orli s trupli mrtvih ježev in se lepo uležeš na trebuh in pogledaš navzdol in se delaš, da te sploh ni strah, višine in globine in tega, da ti kaj ne pade dol, ko nekdo pripleza gor, da se malo pogovorimo. Slovenec, itak, teh je povsod vse polno, pa kakšen Italijan, nekaj Nemcev in Poljakov in dva Hrvata, ajde, trije, da bo pravljično število, ker je bilo, tako, zares. Sploh tisti zalivčki tam, z zelenomodro vodo Soče in peščenimi plažami, kot v reklami in s skalami zagrajeni, že prav kičasto, da ne omejamo sončnih upadov in maka in vsega tega, okoli pa trava in gozd in džungla in vse to, kar spada vanjo: obilo belih robčkov po tleh in nekaj roza toaletnega papirja. Pa pločevinke piva, cigaretni ogorki in škatlice in vrečka s krpico za očala, zame, da odstrani, kar se je nabralo. Podnevi gledamo svet od zgoraj navzdol, ponoči se obrnemo in polna luna se skriva za oblake, ko tekmujemo z njo z velikim kresom – naj bo ogenj! Se stiskamo na deki na pečini, zaviti skupaj, kot en kip, nič kaj preveč monumentalen, ko iskrice padajo v vodo kot kresničke in se počasi sesedamo, da nas nikjer več ni, z zaprtimi očmi in komarji brenčijo celo noč, pa nihče ne piči, čeprav zunaj spiš, na trdih tleh in piha mraz, ko se petelini prebudijo navsezgodaj zjutraj. Zvok purana, predirljiv, odzvanja in se meša z laježem psov za navidezno ograjo in vonj origana in jasmina in bazilike, da obstaneš kot čas in dež in šele ko prideš nazaj, se zaveš, da tudi to je nekje kot pomivanje posode in potem se usedeš in strmiš v oprano perilo in nimaš pojma, kako boš spet spolzel skozi urnik. Za zajtrk zgodnje vstajanje namesto žemljic z nuttelo in mlekom od Alp ali od Dukata z UV zaščito in tuna iz konzerve namesto ribice na žaru, ampak vseeno fajn, ko na vsezgodaj zjutraj razpravljaš o filozofiji in se ti kinder jajček predre, da zares ugotoviš, da je dotik vse – okleni se me, če želiš, ne bom zbežala in sploh me ni treba zvezat. Obljubim.
(iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii, kako patetično!)
Ni komentarjev:
Objavite komentar