sphericube (o tistih kockah, ki oblebdijo)

Zatohlo smo ždeli na iz lesenih desk zbiti podstrehi, vsak na drugačnem stolu sedeči, vsak iz svojega sveta smo prišli. Začetki in uvodi, ki jih raje preskočujem, so bili takšni kot morajo biti, z ogromno podatki natrošeni smo se primerjali in ugotovljali, da proti temu nismo nič. Na enem kupu je bilo vse črno dolgolasih mladcev, vsepovsod so bili in na drugem spet drugi podobni, ker vrana se z vrano druži in zato so bili podobno misleči, ki so prišli, takoj za. Je rekel fantić z lasmi, ko bom velik, bom adolf in poslušale me bodo množice in dvigale roke v zrak ob valu navdušenja, ker če si notri, ploskaš kot na koncertu, ker tvoj sosed tudi ploska, bi rekel Lojze Kovačič, in zato nisem dvignila roke za revolucijo, ker me množičnost razrasle ideje že od nekdaj plaši. Prehitra razrast ti v hipu spolzi iz rok, še preden se tega zavedaš in takšni ljudje, ki v z nekaj besedami zmorejo prepričati ljudi, so redki: za občudovat in bat. Sociološko gledano takolele od strani in zatlačeno v kavč, se mi zdi, da so valovi in valovanje tako zelo fizikalni, da drugam kot do obale, ki jih sesuje, sploh ne morejo splavat. Pa vsi ti ljudje, ujeti v vodi življenja kot ribice, ki brez nje ne morejo živet, a jih hkrati odnaša nekam, kamor se same mogoče sploh ne bi spominile it. Napetost v zraku predihanem stoenkrat in stodvakrat se je stopnjevala proti vrelišču in medtem ko je vsem v navalu prihajalo, je meni padlo dol. Vsa ta zagretost, dejmo se borit, dejmo neki nardit, me ubija. Se mi zdi, da ni problem apatija, ampak to, da nam je preveč udobno, da bi zares imel kakšno težavo resnično, brez placebo učnikov in hipohondrije. Dejstvo: s petdeset jurji se da preživet in popolnoma lepo je biti študent. Se mi je zdelo, da smo zašli in sem začela bobi palčke delit, da se malce pomiri, pogasi ogenj, žerjavica, ki se je razplamtela, pa je bilo preveč goriva besednega, ki so ga nalagali nanjo, in sem pobegnila stran v noč. Odhajajoče noge kot izdaja, ker če zares nisi z nami, si proti nam, četudi greš zamudit koncert, tako otroško naivno lep, s fantki v polo majčkah, ki ti po vsakem komadu rečejo hvala, hvala lepa, hvala, ker ste prišli in potem spet greš, naprej v noč, ki v izložbah in hišah riše bizarnost in mame, ki svoje otroke pridejo iskat na metal koncert. Ob štirih, ob sedmih in ob polnoči: ure ob katerih se zapira svet in zaklepajo vrata, da moraš svoj stol in svojo mizo in svoje pivo povsod iskat in ti natakar reče, da je zunaj mraz, ko začne ob enih zapirat in na ves glas nabije Milinarja na Muri kot namig, da je treba iti. Edina reč, ki jo vedno lahko dobiš, je burek in klopca in košček trave v grmovju za wc – in si srečen, ko greš in zaspiš.