riders on the storm

caution: carelessness causes fire (prepisano iz majhne rdeče blazine - pouštra za obmetavanje, objemanje in spanje)

jutro trikrat na dan in paralelni svetovi

„jútr gémo na mórje, a pròu?”
„pròu. kdo pa še gré?”
„ja, mi. sam še nobèn ne vé.”

sploh ne vem, kdaj se je začelo, ker smo vsi čakali konec, ko ti vse pade dol in lahko koooooončno spiješ v miru svoje pivo

vse pada, pada vlada, pa kaj, če padeš, kjerkoli že, ker vsak dan moraš narediti eno stvar, ki se je bojiš

make one thing that scares you everyday – if for no other reason that for make others afraid, hihi (zlobno)

samo NE delat samomora, ker to rees ni kulj (mojim frendom to ni dobr), čeprav podstrehe so pa fajn in škatle in predali s starimi fotografijami z natrganimi zobci, obledele, črnobelo retuširane, z gladko kožo, z enimi tazahmašnimi čevlji in pelcmontli na pomlad

ampak sedaj je baje poletje, ko je tudi nebu padlo dol in samo še pada, pada, pada

dež, dež, dež (sonce, sonce, sonce)

je lilo kot iz škafa in vsega je kriv Jan Plestenjak (dež naj pada ...)

kdopadruk

nočne more iz ploščic v kopalnici, ki izgledajo kot gotski oboki in Tito, ključavničar v svoji delavnici, je živel v gotiki, ko metalci z metlami pijejo metin čaj

Meeeta! (pučak!)

in pod enim od vseh teh gotskih obokov je ciničen star pajek pletel križnorebrasto mrežo (primorska stavbarska delavnica) v katero se je z eno nogo ujela kobilica

Spiderman, Superman, Ubermensch (brez umlauta, germanistični humor)

se je lepo sprehodil do nje in jo ovil s pajčevino kot s folijo za zavijanje živil

v tak klopčič

nato pa spet nazaj na sredino mreže (počasi, dostojanstveno), da je ona (ženska) lahko umirala v silovitih posmrtnih krčih, da ji je oko rdeče iztopilo in vse to

ar, pa ti odnosi nerazčiščeni in afekti in razraščene malenkosti v pajkovo mrežo

pa pobegi! (sovražim takele pobege in umike)

komunikacija steče le, če je dovolj vode na obeh mlinih in najbolje voda teče na wcju

in nato je deževal dež (mati mati a pri vas dežuje dež? pri nas zelo)

ulivalo se je na nas v tistih treh korakih od avtnih (hih) vrat do vrat gostilne vaške

na morje itak nismo prišli, ker ne moreš spati na obali, če si moker kot cerkvena miš

Jezus pa kar po vodi, niti prsta si ni zmočil, ko je stopal in delal stoje in mostove tam na vodi in tako je nastal Most na Soči in dreade je imel, ker si ni mogel zmočiti las, tušev pa še niso poznali

tak hipuzl, ves gol je skakal na okoli, high ves čas, poslušal rege in vse to

jezušček, jez, jež, važič z bodicami in hruškami, ker jassemješ, tipane, ane, in vsi ti čuki in palice in črni mački Svetlane Makarovičeve

in tudi drugi črni mački, maček muri in mucek pridi pridi in konjički!

napis v gozdovih: bati se je treba divjih konjev, ker konjički so vedno zadaj (tečejo)

in vojački, dojenčki, črički! (vsi v istem košu, ker ne ločujemo odpadkov)

pa miške z mladički in vsi tisti grmasti ljudje, ki so jih našli v grmovju (gorečem od Mojzesa z brado v pički, če ta stavek inevziraš (Freud - sliši se podobno kot Floyd in jutri ima Pink koncert s skledo borovnic v zaodrju, pa Michelangelo je v bistvu pet ljudi: Michael, Angelo, Paddy in Kelly, če se zmotiš pri štetju in smo spet nazaj pri kači, ki se ugrizne v rep, ker je prav on (so prav oni) naredil tistega Mojzesa od zgoraj. Mojzes in dinozaver in ves ta preplet vrvi, ki jih ne moreš doumeti

pa plakat skupine Malibu! (sem ga ukradla - ponosno;)

vsi ostali s(m)o nastali ponesreči (pred poroko) in tako so se vse mamice poročile že noseče

večina v dolgih poročnih oblekah, belih po možnosti, in nato so se slikali pred poročno dvorano (premagajmo predsodke!)

tujtuj in ostala muzika za v avto in če si slučajno v avtu, avtobusu ali tramvaju, ko pade atomska bomba, ne smeš zganjati panike, ampak moraš poslušati navodila osebja (Kako ravnati v vojni, Beograd, 1986)

pa šipe se rosijo in rosa jutranja in večerni topel asfalt, da se lahko uležeš nekje ob petih zjutraj, šestih mogoče, kdo pa kaj ve, ko je itak vseeno kdaj se zbudiš, in spanec pred polnočjo je več vreden, zato smo spali do petih popoldan in jedli kosilo za večerjo in kitajske juhe narejene v Nemčiji

kinezi i take stvari

enkrat spe eni, drugič drugi in vedno nekdo spi

globoko (deep water solo)

in potem je kar naekrat v sobi preveč žensk in pravi moški se usede nekam k strani in začne brati časopis (ali Planinski vestnik, ni pomembno, bere pač, da mu ni treba govoriti)

možat kot jelen (za pleksi steklom)

in vozniki avtobusov so čisto prijazni ljudje (samo toliko, da se ve)

word is not a thing in edino kar bi rada je, da ne bežiš

(hvala)

in jutri bo Tito zopet vstal in odšel v svojo delovno sobo, polno miru in svetlobe, da bo odpiral mape in zapiral knjige in v redkih trenutkih počitka igral šah, ko bo padel mrak in bo prišla Jovanka z njegovimi tovariši in se bodo zavese srečale na sredini velikega okna

Tito je imel rad šport.