Čez Most na Drini stopicljam z delčkom mankajoče pete, ki sem ga pustila morju, da bodo iz njega veliki morski raki pridelali nekaj hektarov (hektarjev?) planktona za kite, da ne bodo izumrli.
Potka vodi skozi velikanska vrata, stara kamnita vrata, ker vse staro inu kamnito je že a priori lepo. Stare kamnite hišice z modro opleskanimi okni, pa škarpe, obzidja! Kamni.
Moja rešitev bi bila oditi v kamen. Charles Sinic, se mi zdi, takolele na pamet in s spominom luknjičastim kot kaka spužva kot kak sir iz risanke o Tominđeriju, ker v resnici siri nikoli nimajo tako velikih lukenj.
Niti zidovi, zatorej ne moreš skoznje, ker nimajo niti skrivnih vratc niti oken niti line, ampak moraš čeznje prilesti, ko z očmi mežikaš za oprimki in z nogami iščeš majčkene odkruške. Kitajski zid v vsej svoji veličini, ki zapira avtonomijo s samozadostnim mejnikom, ki ne pusti nikogar čez (tu so namreč še stražarji in biriči). Manjša, ko je enota ali sistem, več povezovanja potrebuje, več prelazov in predorov, več mejnih prehodov in manj shengenskih mej. Komunikacija in globalizacija sta čudežni besedi na ustnicah vsehmogočih magov, ko mrmrajo čudežne uroke in zarotitve in na ogenj mečejo črne mačke oči izruvane.
Druga čarovna beseda je Ime rože in jaz menim, da se ji reče sončnica.
1 komentar:
Pisec tega bloga ima izredno slabo znanje slovnice.
Objavite komentar