orrranžno, počutim se tako oranžno, da mi iz uči letijo iskrice v bravi kačjih pastirjev in se počutim kot pločevinka redbulla, ki jo bo pravkar razgnalo od ognjene lave, ki brbota in se vsi dnevi prepletajo v eno tako dekco v katero smo se zavili, tako toplo, kot maček oranžno pofarban, ki je celo noč ždel na mojih nogah ...
v stanovanje za tri se stlači šest ljudi, vsi presenečeni nad prisotnostjo drugih zjutraj z vedra zajemamo evrokrem, ah ne, kakavov in mlečni namaz, si delimo postelje in stole pa si sposojamo štumfe in pijemo čaj, ko v stanovanju čez cesto šest žensk uporablja vsako svojo vilico in vsaka svojo rolico skret papirja
sonce, voda, zrak, svoboda pa četudi dežuje dežuje in je namesto vode cedevita s plesnijo, da bruhaš izpod nog kamenje in korenine ogromne v obliki škratkov, ki se zadričajo proti vznožju Šmarne gore
ime je seveda ironično določeno iz žabje perspektive, ker imamo tudi policijsko akademijo in to ni vic, čeprav je smešno, ko jih vidiš v uniformah v strumni vrsti korakati ob cesti na kateri se izgubiš
mladci ob cesti s topimi emo pogledi na vsa vprašanja odgovorijo z „ne”, ker jih itak nič ne briga
vse je brez zveze, ane, in četudi bi se kaj spremenilo, bi bilo njim še vedno vse brez zveze, ampak o tem smo razpravljali že v pondeljek zvečer udobno usedeni na kavče, fotelje in malo manj udobno na stolih in polj se nobenmu ni ljubilo nikamor iti, ampak jest sem kljub temu šla, če sem že prišla in zapravila za to 3,60 evra
ker kljub temu, da je limonina cedevita RUMENA, ti poleg podarijo ORANŽNO torbico, ker tu gre za farbno stopnjevanje pa še žepek ima, čeprav morajo ženske, ki nosijo torbice v življenju pretrpeti veliko več kot tiste, ki nosijo ruzak
„a greva štopat do loke?” me med lovljenjem koruznih pahuljic po mleku v moji šalčki z popolnim vprašajem na obrazu zaloti mesić, da pograbim neodprto kuverto Striburgerja, vržem na hitro še en podpis pod eno pogobo in oddrvim na kolesu, ki ima bremze bolj za okras in za glasbo
vmes ukradem prometni znak, ampak ga nimam kam dati, ker že tako izgledava kot dve muli (dvopomensko)
s spodvitimi nogami na eni avtobusni postaji pljuvam peške (pečke?) iz mandarine na asfalt in samo za trenutek se ustavi čas, da se zatopim v hlape sveže tiskarske brave Mesta duhov, ampak to je bilo že v četrtek, prej je bil pa še torek pa sreda pa ponedeljek pa tudi nedelja in verjetno tudi sobota, čeprav mi je ta nekako ušla iz spomina, ko se je čeznjo natlačilo toliko enih reči, ki jih lahko poistovetimo z naslovom, ko se voziš gor in dol in plezaš v isto smer, le da je vertikalna
od ceste na travnik v skalo pa na drevo po jabolka in hruške na tleh pa iz enega štrika na drugega po komplet pa na peč po stopnicah brez dvigala iz avta v drug avto na kolo na rolerje pa peš po listju po riti navzdol, ko zgrešiš pot, ko grešiš, ko sediš, ko ti zmanjka magnezija, ko se izgubiš, ker ene smeri imajo dva vrhova in ne vpenjaj na štant kompleta, ker potem moram jazst izvajati cele drame, da se skorajda zamudi vlak in vedno nam rata nas biti liho število, da se ne moremo po parih prešteti, ker smo neparni, nesparjeni, ker eden pač pravi, da ni nikoli osamljen in me niti za zihranje več ne rabi (da se ne bom začela smejati, ker niti jokam ne več) in potem kar gre, ko mi še ostanemo, drugi je pa brez nog in polj noče jesti pice, ker ima glavo in zato ne rabi vseh kulijev urejati v točno določenem vrstnem redu, kot vse une iz psihologije, ki so šle na maturo po 36 pik
„ajaaaaaaaaa, dons je sobota,” se domislim, ko pomislim, da so vsi ukleščeni med štiri stene faLkultet, jaz pa zopet v brezčasju ujeta za nekaj trenutkov kot med reklamami napetega filma, da v miru premislim in spijem svoj čaj, če me je že gospod poštar vrgel iz postelje ob popolnoma nečloveški uri
nekatere ure enostavno niso človeške pa pika pa konc
Ni komentarjev:
Objavite komentar