kot božič s kolesom

enkrat se vse lepo poveže skupaj s slamico in z dvema deloma razpadlih vezaVk, ki se vlečejo za tabo odflenčane kot preteklost, ki pa ni enaka zgodovini in tokove se da ločiti z debelimi črnimi črtami vodoodpornega flomastra na karton spisane poezije, čeravno je vse zamenljivo pa si tega ne bi za nobeno ceno priznali, kaj šele zastonj

salotejp združuje kot kosila z ribicami v obliki filejev in mali prostorčki dogodkov se polnijo z zložljivimi stoli, ker enkrat, enkrat bomo imeli vsi mi eno skupno čajanko

trenutni občutki so kot božič s kolesom – toplo in sončno z žličko pecilnega praška, da narastejo, pa naribano limonino lupinico in kakšno žlico ruma za aromo

pisane mrvice so za odmerek kiča v vsem tem hladnem minimalizmu ostrih robov okroglih miz za izbrance, ker pisanost pisanost pisanost je pisana (zapisana) kot beseda v cirilskih črkah in polj jo prefarbamo še na roza, ker rožnata je za majhne deklice in za mojo staro mamo, da bo spet enkrat lahko čisto majhna

redno sem začela izpuščati popoldneve, ker kosilo je v dnevu skorajda tak mejnik kot osemišestdeseto leto in jutra so že po defaultu bizarna, ker mi jih že tradicionalno uspe prav simpatično zajebati in potem v dobronamernem prepričanju vstanem ob šestih, v resnici pa je ura sedem in tako se mi sploh ni treba držati začrtanega urnika, če sem ga že v temeljih prav naivno sesula

včasih uspe zmagati tudi tistim, ki so nameravali samo sodelovati