12 oktober 2007

s poti

Na koncu se vse sezide, čeprav se izgubiš in zgrešiš smer, na koncu se vse sezide, stisneš enga dinamca v RL pa stečeš na vlak in še jacevod ne bi mogel biti prijaznejši – kaj takšnega se še ni zgodilo.

Črtasti štumfki prinašajo srečo je aksiom, ki smo se ga že eneparkat naučili, vsi mi brezdomci, ki se vsak dan vračamo domov, čeprav kedaj tudi ne pridemo, ker ne moreš biti naenkrat na šestih koncih Ljubljane, v Kranju pa še v Benetkah, da Črnega Kala sploh ne omenjam, čeprav bi bojda morali vsi vedeti, da se mu reče črnikaU.

Jest nisem zatežena in polj ensotavno ne težim pa itak lahko spim skoraj kjerkoli, ker treba je imeti samo ene par ljudi za v nahrbtnik pa vsaj eno mandarino za vitamine, da preživiš, ker bojda Tezej sploh ni rabil Ariadnine niti, ker obstajajo labirinti v katerih se ne moreš izgubiti in polj greš na kavo, samo da jazst pijem kakav ali pa čaj.

(Po moje sploh ni nujno, da je bila tista nit rdeča, ker rumene so veliko lepše, še lepši pa je kakšen štrik na katerem obvisiš z razgledom tja nekam daleč proti sončnemu zahodu.)

Na fotoaparatu imam prostora še za milijon slik pa v glavi praznine še za na stotine vtisov, tako da je čisto prav, da se zajtrki rategnejo do kosila, da se besede nafilajo v košek košaro in se ji podari s samimi dobrimi željami naprej, da jih kedo drug pospravi v svojo omaro, ker moja itak ni pospravljena že od nikoli.

Ob sliki cerkve obrnem stran in se obrnemo stran vse prevečkrat, namesto da bi šli v boj na kakšnem konju brez plašnic pa si priznali, da je morje umazano pa smrdi in smo kedaj tudi razočarani pa take stvari (djeca i take stvari, kinezi i take stvari in kar je še teh reči), recimo da Siddharta niso nič drugega kot boyband.

Lahko pa zaplavamo tudi v nostalgijo in v kakšno tako škatlico za sol z reliefi grških bogov in spišemo pismo s peresom na roke, da bodo te vse poflekane od tinte, ene take, ki jo pridobivajo iz hobotnic ali pa iz lignjev, opa, hitro zamrznjenih glavonožcev kot piše na škatli, in če jih ješ v restavraciji, tega ne veš (so pa ravno tako dobri, indeed).

V bistvu je fajn živeti v barvah jeseni, ko se rutina izgubi med vsemi temi listki, ki slejkoprej padejo nekam proti tlem, zakaj zaboga bi jih kedo pri tem preganjal in priganjal, zakaj zakaj zakaj in en velik vprašaj zakamuflirane kamuflažne barve kot iz kakšne Obrambe na belem balonu sredi razstavnega razstavišča, ki ni nič drugega kot skladišče in to
a) mu da dodaten pečat pa še lahko malce prečekiraš kako bi po tistih opekah, ki gledajo izza razopadlega beleža in špranjah med njimi zlezel malce višje, skratka kam bi dal roko in kam nogo in kateri bi bil najboljši grif ((poklicna) deformacija)
b) izzove komentarje vedno lepo počesanih, da si kaj takega lahko privošči le moderna umetnost

na koncu pa vedno ostane tisti večni spor Izidorjevih S poti, kjer sploh ni važno kedo zmaga, ampak osebno Assunto takoj zdilam za eno instalacijo z bombončki na tleh, za vsakega obiskovalca eden (jest sem vzela tri, ampak nobenmu povedat, ker imam glede tega že tako ali tako grešno preteklost, od kar sem ukradla tisti kamen v Cala Luni, direktno pod tablo, kjer piše, da se jih ne sme).

Sicer sem pa čisto pridna punčka, ane;)

2 komentarja:

Vale pravi ...

Poredna si :-)

Anonimni pravi ...

popolnoma se strinjam (ponovno) okoli črtastih štunfkov...mam dvojne poletne in ene zimske - skoraj obvezno morajo biti na pet prstkov - pa gvišno naredim izpit :) listi pa kar naj ostanejo kjer so, z namenom, tudi padli na tla...in kdo ima toliko časa, da bi jih odmikal!!