08 oktober 2007

Ninđa po imenu Sisa

Vse je nabasano v moji prokleti glavi, da se včasih sprašujem, kaj sem v toku življenja pozabila iz otroštva, da mi sedaj tako krčevito davi pogum in stiska grlo, da se ne upam spustiti lastnemu zaupanju in me ni še nihče zares naučil padati, čeprav so poskušali, me prizadeli in s tem naučili, da pasti pač ne smem, ker boli.

Se filam z idejami iz svoje glave, ki ima dve nasprotujoči si možganski polovici in potem je v njej popoln nered, da niti ne vem več, kje imam štumfe, kje zaupanje in kje indeks.

Včasih imaš ključ pa nimaš vrat, v mojem vratu inu njegovih mišicah pa vse tisto kar stiskam in skrivam in tlačim pod svoj oklep, želva prokleta, evo, točno to sem, ena navadna majhna želvica, ki bo še zrasla enkrat in potem bo ninja turtles, enkrat čez milijon milijavžnt let bo pa postala samo še ninđa in zmagala, premagala vse paglavce v monopolyju in v šahu in čisto nič obtolčena ne bo, čeprav bo stoenkrat padla v vodnjak in priplavala iz njega prav počasi kot se spodobi za eno tako počasno žival, ki bi se morda le s polži in školjkami lahko razumela, ne pa vsi ti ptiči ptičkasti in kobilice skakajoče pa mačke iz streh in psi, ki ližejo rane – roža pač ne more biti drevo.

In nimam pojma in me ne briga kaj je po televiziji, kaj bom jutri oblekla, kaj moram stlačiti v torbo za sabo in kaj bom jedla, ker se mi s tem enostavno zdi neumno ukvarjati, ker čisto razumem človeka, ki je študiral fiziko, nato filozofijo pa primerjalno književnost, sedaj je pa ekonomist, dokler ne najde tistega, kar misli, da išče.

Sisa si bom napisala na majico roza, ampak kaj, ko bo prišlo do napačnih interpretacij kot že tolikokrat poprej in nihče ne bo razumel, da gre za eno tako varianto naših najboljših sosedov na enem otoku velikem v tirenskem morju oziroma bolje rečeno tušhoferlidl zadev, ker so to, četudi še tako supermega in ne vem kakšni marketi, še vedno le ene garaže z natlačenimi policami ali celo tlemi.

Vitezi brez konja so majhni piščančki, ki jih lahko vsak petelin pokavsa in se stiskajo pod peruti velike matere kure in v moji glavi jašejo takšni konji s plašnicami in ne dovolijo nikomur, da bi jih zajahal, razpuščeni so in jaz jih lovim, čeprav sem ugotovila, da bi jih morala spustiti, da gredo in jim tigri spraskajo iz uči plašnice, da se bodo zopet lahko kedaj videli v ogledalu in potem ugotovili, da konj je pa le konj, četudi ni na konju.

Da se kedaj vidimo kot legokockice v enem velikem sistemu s tistimi pikami pikicami pikčastimi s katerimi se sprimejo skup, da iz njih nastane hiša pa avto pa aeroplan in pa seveda raketa, ker, a veste zakaj so dinozavri izumrli?

Zato ker je neki padl na Zemljo. Neki vesoljskiga.

Mlajši smrkavec iz noska prida popolnoma prepričano: Raketa! In od takrat mi je vse jasno – nekaj bo treba spremenit (z namenilnikom, ker je v kontekstu).

4 komentarji:

adj. pravi ...

Niso izumrli! Z raketo so se odpeljali nekam drugam, daleč. Tam se pasejo v večno zeleni goščavi (ne mi s telebajski!). Nekateri pa smo tukaj, ker nismo hoteli iti tja, kamor so šli vsi ostali. Malo nam je žal. Mičkeno.

widra wanda pravi ...

sej vem, sej vem - v predpreteklik so šli z raketo, ampak otročki si izmislijo svoje teorije in ne moreš jim takoj vsega podreti, ko tako prepričano zatrdijo, kaj je res, za povrhu pa še niso tiste sorte od telebajskov, ampak od legokock in celih omar knjigic, na katere so ponosni, zato naj ti ne bo nič žal, da nisi šel na tisto raketo, ker je tudi tukaj čisto fajn (če imamo pa legokocke, no!;)

adj. pravi ...

Ojej. Legokocke, ja. So šle papa, v predpreteklik. In knjigpolne omare tudi. Kaj smo hoteli, telebajskov ni bilo, z abstrakcijo se je bilo treba zamotiti... Teorije so fajn.

widra wanda pravi ...

ma vse je fajn;)