Prijazni guspod z vlaka

»Vi ste pa zelo prijazni, guspod,« sem rekla danes enemu uniformiranemu možaku s slabim dnevom na misiji z naslovom Pokvarimo še drugim dan in s podnaslovom Nihče nam ne sme uiti.

Meni je uspelo nekolikanj napol, ker za slabo voljo drugih pa res ne nameravam zapravljati, še tistih nekaj kovančkov, ki sem jih potegnila iz denarnice, se mi je zdelo odločno preveč. Sem rekla. »Več nimam, res ne,« brez kakršnegakoli ugovora vesti, čeravno ni bilo ravno res. No, sploh ni bilo res, kaj bi lagali.

»Punca, dobr veš, da bi mogla plačat, se te bom zapomil, še se bova srečala, 50 centov si mi dolžna,« je siknil skozi zobe, češ boš ti že videla, kaj se pravi kvariti mojo misijo.

Morda bi ga morala povprašati, koliko je on ostal dolžan vsem tistim, ki jim je pokvaril dan, čisto tako za brez zveze, ko bi res lahko, z malo dobre volje, spregledal, malce pogledal skozi prste in tako, ampak on ne, on se je odločil za teženje.

Nekateri so nastradali. Nekateri so nastradali celo dvakrat, ker se je guspod očitno domenil z nekim drugim gospodom, da bosta danes pa res zatežena in tako so sestopili z vlaka končno svobodni, nakar: začopat! se jim postavi pred avto tadrugi težak in reče: »Pri nas se plačuje parkirnina.« Izgovori niso pomagali in so plačali še tisti dodaten evro in pol.

»Tri evre za slabo voljo je pa res tu mač,« sem si mislila, ko je bila zapornica še enkrat pretentana, ko smo še enkrat ulovili srečo za rep in prišli še kar dobro skozi.

Potlej smo cel dan, skupaj z jutranjim drenjanjem brez življenjskega prostora in s štetjem stopnic in oken in stebrov in slopov, kar je višek neumnosti, postavili na eno stran velikanske vage, na drugo pa tiste tri zimsko zardele jagode z vrta, ki sem jih dobila v dar in sploh ni bilo treba dodajati še toplih rogljičkov, toplega kakava in toplih besed, ker je že vse skupaj odtehtalo: bil je lep dan.