Tam, kjer ni muh (recimo na Metelkovi ali pa v Cankarjevem domu)

Blagor tistim, ki verjamejo. Meni ne gre, ker preveč dvomim, ker sem nekoč preveč slavila tiste večne pljuvače ob stran, pa še vedno imam vse preveč rada Bukowskega.

Zadnjič sem sedela zraven ženske, ki je brala Ženske in sem ji navrgla, da se mi zdi to prijetno branje, pa je rekla, da njej pa niti ne. Da bere le zato, ker trenutno nima drugega in potem, ko sem dodala še, da meni je pa takolele pisanje zelo ljubo, je pa kar vstala in šla stran. In potem naj verjamem, pha. V kaj že? Dobroto?

Meni ne gre tale glagol verjeti, bi pa kam šla, da bi spet lahko verjela v ta svet, v čudovite ljudi, verjela v vero, verjela v znanost, verjela. Ampak sedaj mi pa to ne gre pa še preslaba igralka sem, da bi se lahko sprenevedala. Ne gre mi. Ne gre, bi pa kam šla, zares. Ker tu notri, tu notri, je kot v gledališki dvorani, kot v Cankarjevem domu ali na Metelkovi ali na fakulteti – ni bistvene razlike, vsi navdušeno ploskajo, ti pa obnemiš.

Znano?

Za revolucijo niti modrih oči ni treba, popihaš na dušo iz prave strani in prodaš – psihologija množic, trženeje in te pizdarije, Aleš Lisac, dolga pisma Mladinske knjige, kdo se pusti nategovati, ali bolje, kedo se ne pusti. Vprašaj. Če kupim čaj, zakaj kupim čaj, pa ravno onega in ne tistega in tudi to je le še ena ideologija več. Tudi postdmodernizem je ideologija in četudi jo je nevarno imeti za večvredno, jo že apriori imaš za tako, če si jo izbral. Potlej je nujno, da se tega zavedaš.

Vsak ima svojo pozo in blef, ki ga drži pokonci, ampak, hej, kaj pa če se tega niti ne zaveda? Če ploska iz lastnega navdušenja, stoječe ovacije, medtem ko se nekdo drug reži, kako ga je nategnil.

Manipulacije, masovke, množice za, množice proti – kakor jih napihneš, že od biblije dalje, če ne bi bilo res, ne bi bilo krščanstva, ker bi Bogu načrt spodletel in Jezusa ne bi pribili na križ. Sedaj bodo to storili s kakšnim ministrom, kakšnim škofom, četudi je že mrtev, zelo nekrofilično, in še s kakšnim, glede na barvo las ali česa že, kože, ampak dajte no, nismo mi v 21. stoletju rasisti, lepo vas prosim!

Hujše kot biti prepričan, je le še nositi Che Guevaro na majici, zato, ker je in, ker se je boril proti sistemu, zakaj že, zakaj že, pa dajte no, ni vse tako črno-belo, ni vse tako rdeče-belo.
Ironične so te naše rdeče, bele, plave farbe, ne glede na kombinacijo in število zvezd, zato se na koncu vsi barvajo na blond ali na zeleno: bodimo ekološki, kajneda.

Bodimo raje malce manj zaprti v te ječe prepričanja, še v Nietscheja je treba dvomiti, pa ne bomo v predsednike, v popestradnice in Boga, Descartes se pa obrača v grobu, ko nekdo dubio ergo sum, reče, da ne verjame enim, hkrati pa verjame drugim. A ne bi bilo lepše brez, hm, taking sides? In če že, brez tiste proklete vneme, pa, ajde, lahko na fuzbalskih tekmah in konecrtih, ampak ne pa pri ideologijah, ker to ni šport.

Ko se športne ovacije prenesejo na politične mitinge, takrat, takrat, jaz samo še laufam, bežim, ker me je strah, ker me je strah številke ljudi, ki so volili plemenito, strah za tiste, ki so to naredili naivno zares, ki so verjeli, ki so se pustili nategniti brez zavedanja, da so nategnjeni in dokler gre le za gledališče, še gre, ker je igra poskus za zajčke, ampak prenesti to na drugo stran duri pa ni tako težko kot se zdi.

Kdaj že sindikati stavkajo, zakaj že, zaradi naučenih parol na pamet, zaradi majhnih plač, ok, štekam, treba je igrati na to karto, ki je v žepu in seveda tisti dve ženski za menoj enkrat na avtobusu: sploh volt ne bom šla, vsi so prfuknjeni, sej vidš, da je vse draži. In to pri volitvah za predsednika, bemtiš, ki ima toliko povezave s ceno mleka na trgu kot paličnjak z zobno pasto.

In potlej se sploh ne čudim več vsem tistim, ki jemljejo Šaleharjeve provokacije v Toplovodu (vsak torek ob 21.00 na Valu 202) zares, ker on dela točno to, isti princip, čeravno včasih niti sam ne more uiti iz svoje kože prepričanosti, da se lahko le še nasmehneš in mu v isti sapi odpustiš, ko slišiš vse druge.

Zadnjič enkrat je govoril o nevarnih malih ljudeh, o teh malih ljudeh z nizkimi plačami, o jeznih malih ljudeh, točno tistih, ki stavkajo, točno takih kot sta bili oni dve ženski na avtobusu, točno takih, ki prepričani obkrožijo svojo številko proti ciganom recimo in za višje plače. Eksistencialni mali problemi malega človeka na katerih temelji politična manipulacija, pa kaj njega briga privatizacija železnic pa zakon o javnem šolstvu, če je pa kruh vsak dan dražji in itak se ve, kateri je v Sloveniji najbolj bran časopis. Da priljubljenega brezplačnika sploh ne omenjam.

In seveda je bilo v sociJalizmu vse stokrat bolje, ane, in tako pravijo tisti, ki so takrat živeli in pozabili, kot tudi tisti, ki jih takrat sploh še ni bilo, imajo pa zato, že prej omenjenega Cheja za junaka in to je le en tak zelo klišejski primer, kot je klišejsko obračati plato na drugo stran, pozitiva negativa – če je bil prej srednji vek temačen, the dark ages, naj kar naenkrat postane zlat, ampak ne gre tako pravi Le Goff, ne gre to tako, čeprav največkrat gre in se celo sezide, ker igrajo prav na to karto na vsaka štiri leta: oni so bili takšni, mi bomo čisto drugačni in potlej vlečemo iz naftalina ne le stare obleke, ampak tudi stara prepričanja, morda le malo polikana, morda celo vezana v usnje kot pri Cankarju, ker če je bil on enkrat bog, ga je treba sedaj zrušiti do tal, totalno, da ja ne bi videl kdo v njem kaj dobrega, ker svet je črno-bel, ne glede na barvne televizije.

Tisti ampak vedno obstaja, čeravno se nanj največkrat pozabi, ker ko se zaljubiš, si zaljubljen in pika in samo še enkrat naj mi kdo verjame v zoon logon ehona, v človeka kot racionalno bitje, v Aristotela, ker enkrat se je treba odločiti med Aristotelom in Platonom, med Rolling Stonsi in Beatlesi in čeravno bi raje verjela, da ima prav racionalnejši, na žalost spredvidiš, da jih je Platon dodobra nategnil v svoji votlini, seveda, zato pa je bila tema in vsi sanjajo o Imagine, o nekem boljšem svetu, upajo, stavkajo, se sovražijo, jezijo in vse to.

Potlej se pa nasmehnem svoji jezi nad vso to jezo in pa jezi nad konstantno neuporabo rodilnika in enim velikanskim kupom raznoraznih slovničnih napak v eni čudoviti knjigi z naslovom Mimesis Andreja Nikolaidisa, od koder sem potegnila tisto zgornjo metaforo o odločitvah in potem ti ne preostane drugega kot, da greš na en čik.

Ker pa ne kadim, bom svoj žolč izlila tu, ker smo v demokraciji in ker ga lahko, čeravno ne s transparenti na ulicah, ker nisem tako aktivistična, se pa vseeno ne strinjam in verjamem vedno manj. Itak, je pa to le še ena poza več, kanede, in ko smo ravno spet pri Drobtinicah, naj povem, da me tudi tam strašansko motijo slovnične napake. Pa tiskarske. Pa napačna uporaba naglasnih znamenj. Pa motijo me sobotna jutra brez SP, ker v njej ni nič več branja vrednega, pa opisi šteng na Robbovem vodnjaku kot nekaj znanstvenega pa kičaste ikebane na grobovih. Pa zlate torbice z bleščicami. Pa zanič predavatelji pa neprijazni trgovci. Pa, kadar zmanjka mleka v hladilniku. Pa še kaj in še več in zato res ne verjamem več. Ne enim, ne drugim, ne tretjim.

(razen seveda enako mislečim, khehe, pa smo spet tam, kjer muhe definitivno so, začarani krogi)