Za Francko

Meni se je šlo en dan v kino in potem sem agitirala po telefonih in od hiše do hiše pa od vrat, da bi šel kedo z menoj: celo pouhno šalčko čokoladnih bombonov v zlatih in srebrnih in rdečih in modrih in zelenih svetlečih papirčkih zavitih sem nosila seboj pa polna sem bila besed napihnjenih, češ pa saj se ne moreš cel dan učiti, včasih je treba takolele zvečer tudi kam iti, preveč dela škoduje zdravju, treba se je sprostiti in še eni taki kopiwrajterski hedlajni so mi leteli z vsemi žavbami namazanega jezika, ker sem si že pridobila ključe od avtomobila in bi bilo škoda takšnole priložnost zamuditi, ker priložnost zamujena, ne vrne se nobena, to pa že morate vedeti, tega bi vas pa v šoli že lahko naučili.

Imela sem idejo veličastno, kako bi nabavili sikspek tetrapakov alpskega ali še bolje tistega od najboljšega soseda, polnomastnega, da bi bil zares močen kot tamočen fruc, tisti z višnjo, ki si ga sploh več ne upajo prodajati v tavelkih plastenkah – kolikokrat mesečno rečete plastenki steklenica? Sem se zavedla v temle trenutku, da se mi plastenka beseda zdi pretirano plastična inu umetna in jo sploh ne uporabljam: flaša se reče vsem tem rečem po slovensko;)

No, skratka, bi šli mi gledati en slovenski film po imenu Oda Prešernu, kjer spoznaš resnico, da je veliki poet, podobno kot tisti mulci iz Clockwork orange, pil in se nalival z mlekom, ker mleko je bistvena tekočina človeštva – ena kapljica je dovolj pa spremeni svet ali bika v človeka in kakšni spori so se že godili okrog žensk in mleka!

Profesor Rozina se je sprl s svojim bratom Brunom, ker ni verjel v veličastje te spojine, ampak od nje se ti lahko tudi zmeša in potem verjameš, da je v nekaj trenutkih iz mikroskopsko majhnega zrasla velika pošast v obliki bika, Socializacija bika? z mlekom, druga skrivnost pa se skriva v protikadilskem zakonu: sami simboli – bik, tisti črni, ki ga še vedno imamo v zavesti, veliki črni bik na bikoborbi in velike črne črke na škatlicah cigaret pa tista sekira srebrna nabrušena nad njegovo glavo, veliki črni bik, kaj delaš? Spij nekaj belega mleka, slastnega mleka, da se socializiraš, da se iz pesnika spremeniš v človeka, posebni pašniki za posebne namene, ko so še mlada teleta, ki bi si morala sekiro sama nabrusiti, ko jim še nihče nič noče, ljubeznive, kocaste in zaupljive živali, ki opevajo mesečino. Še en simbol: luna, veliki črni bik, zakaj rjoveš v luno? Ne veš, še ne veš, da mesec izhaja v turistične namene, naivno tele, ki odraščaš in ti rožički počasi poganjajo v rogove, ki se jim ta svet zdi vedno bolj dražljivo rdeč, ker tebe ne bodo kastrirali, niti te ne bodo vzgojili za splošno potrošnjo mesa, ampak te bodo poslali v areno Vodafonelive!, khm, no, ali nekaterih reči človek res ne more pozabiti in jih izpustiti za vedno, da bi kot kakšna čreda gnujev, enega takšnega zanimivega goveda, ki je poteptalo Mufaso pod seboj, lepo odpeketalo v prahu, ki bi se jim dvigal pod nogami?!?

Hvala Velikim, da se lahko pošlepam na njih v takih trenutkih in da me včasih njihove besede naložijo na prikolico, na voz, da mi ni treba teči in me ponesejo v neznano, da srečam tam še koga, ki gre isto pot, ker Francka je še vedno zadaj Na klancu tekajoča, pa čeprav že vrsto let v svojem naslanjaču ždi in gleda televizijo, osamljena, čisto sama samcata in iz čiste ljubezni in iz čistega dolgčasa spleta celemu svetu nogavice, Ivanu jih je že naštrikala, pa Danetu in Svetlani vsakemu par, in Plutovi deklini, čeprav je še mlada in je ne zebe v noge niti v roke niti v jezik, ker verjamemo, da ima še veliko za povedati, četudi z istimi besedami od prej, ker interpretacij je neskončno Friedriechovih, povezav in neskončnih poti, ki se cepijo do ogledala v katerem odseva ukradena Jorgejeva duša: Francka že spleta nogavice zanj.