90°

so dnevi, ki so, in so dnevi, ki niso, sploh če pridejo za tistimi, ki so bili za zapomnit, za zacahnat si na koledar, kako so padale snežinke, čeprav sedaj padajo snežinke vsak dan, ampak takrat so prav počasi plavale po nebu, take drobne, majhne snežinkice za dobro jutro, čeprav je bil že dan, in cesta je bila poledenela, niti ne zasnežena, temen asfalt samo za podlago belini – belim snežkam, malček umazano belim ovčkam in kakšni mački, ki ni nujno bela, pa si je vseeno vesel, ko ti prekriža pot

in ptički sinički z zmrznjenimi perutmi so zobali zrnca iz hišje ptičke in zadaj ni bilo drugega kot sam gozd – tisto hišo bi že eraseali v postobdelavi, ker, seveda, je bilo treba vse skupaj fotkat z učmi in s čutili zatipat, tisti moker sneg, ki se ti ugnezdi v čevlje, da sam ne veš kdaj in štumfe premoči, ko se prevrneš s sani, ampak te sploh ne zebe, samo tako zelo vesel je tvoj otroški pogled, da moraš nujno zatacati v tanajglobji sneg in iz njega zvaliti tri gromozanske kepe za sneženo možakinjo, da je treba vse preizkusit, je treba sneg otipat z jezikom in prste primrznit v rokavicah, da se lahko potem nos namočiš v topel čaj in pritisneš play za film, izgineš v domišljiji nekoga drugega, drugi realnosti, v drugem svetu, v drugih očeh, drugih mislih, drugem nasmehu

da izgineš in te ni, kot da bi potegnil kovter čez glavo in zmedeno pozabljaš zobno ščetko na umivalniku, hlače na obešalniku, telefon na mizi, rokavice neznano kje – vse gre tako hitro in hkrati tako počasi – kot sankanje je, v hipu si dol, a hkrati proga sploh ni kratka in avtocesta je počasna, se zdi, da nikamor ne vodi, ker te prehiti celo tovornjak, ti pa, kot bi plaval na mestu, kot tista snežinkica si, ki se s pomočjo vetra upira teži, ki jo vleče k tlom in morda se bo raztopila še preden pade