Pozabili smo ceniti še kaj drugega kot Lorealove šampone, pozabili smo se skrivati pod odejo pred temo, ker smo se naučili prižgati luč in nihče več nam tega ne prepreči.
Rahločutnost varčujemo za otroke v Afriki in jo ugasnemo, ko zaloputnemo z vrati doma, da se naš gnev nad nepomito posodo izlije v odtok skupaj s pralnimi praški za lepo belo dušo v obliki iMacovega prenosnika.
Sneguljčica se je ločila, palčki so pristali na Zavodu za zaposlovanje, frnikule so izmurle in Metkina žoga je pristala na odpadu skupaj s polomljenimi nogami Barbik in skupaj z izrezki iz črne kronike časopisov.
Od dretja boli grlo, oči neprestano na on, da, ja, ne bi kaj zamudili pa nas še lastni odmevi preslišijo, ker se jim ne zdimo več pomembni, ko obstaja toliko lažje dosegljivega in veliko zabavnejšega, kar nam lahko zapolni življenje, zakaj bi se mučili, zakaj bi se trudili.
Kje je korist? Kaj imam od tega, če sem dober, če ne verjamemo več v posmrtno življenje?
Svoja na kredit kupljena stanovanja smo opleskali s cinično rožnatim odtenkom (tisti, ki vleče malce na marelično, peachy, saj veš) in zaprli v omaro vse tisto, kar se razlije le dvakrat na leto kot jajce, ko mu predreš lupino: za to nimamo časa, treba je izkoristiti vsak trenutek, treba je živeti, uživati brez slabe vesti, ker samo eno življenje imaš, samo eno!
Hedonizem na recept namesto kosila, ker ima manj holesterola in odnosi zreducirani na ircanje ob kavah, brez deodoranta ne znamo več živeti, brez sebe z lahkoto, vse na instant kot juha z vrečke, knjiga poleg časopisa, časopis brez vsebine
Pesmi nerazumljene ostajajo v zaprašenih predalih in čakajo na boljše čase, da na koncu vedno ostane vsaj odmev besede: »Drug let bo bolš, anede.«
Ja, ja, drug let, ja.
3 komentarji:
Že parkrat smo se v družbi skušali spomnit pravil za frnikulanje. Najboljši "šport" moje mladosti. Spomnem se imen frnikul, da smo imeli bajse, pa sončka (najbolj cenjena frnikula, če si jo imel, si bil hud frajer), kuglager, kamenkota, miniko in jadranko... Potem si lahko igral lifterčka, ostalo se pa nihče več ne spomne... Kako že gre?
Danes na našem dvorišču nihče več ne frnikula. Punce skačejo gumitvist, fantje pa jim nagajajo, ko ravno ne brcajo žoge...
ker so bile v mojem otroštvu frnikule le še dragocenost za zbiranje in skrivanje v pesti, sem morala za navodila vprašati mojega zasebnega strokovnjaka za frcanje, ker zanj to ni le mit iz davnih časov, ampak zaresna igra za pred blok, o čemer priča tudi polna škatla od Benko kakava raznih navadk, bajsk, železk, kačic, porcelank ... (taka je gorenjska terminologija frceslovja)
teorija: vsak s svojo frco cilja jamico, izkopano v zemlji. najprej prvi, nato drugi itd. kdor zadane, lahko potem namesto jamice cilja druge frce. v bistvu čist simpl, neke vrste balinanje. cilj je seveda zbiti čim več frc – če ne gre za prijateljsko tekmo (jap, točno tako je rekel), potem zbita frca ostane tvoja – od tod tista škatla
prakso pa upam sprobam čim prej
Saj pravim, frnikulanje je v mojih časih bila resna alternativa fuzbalu :) Zanimivo je, kako drugačna so imena frnikul na gorenjskem... Porcelanke smo imeli tudi mi, kačicam smo rekli špagetarka, železke so bile kuglagerji...
Nikakor se nismo mogli spomnit, kako je s frcanjem in kako potem, ko zadeneš jamico (pri nas je bila rupica: "kdo bo nardil rupico?"). In vem, da si potem orubil nasprotnika tj. mu vzel frnikulo.
Spomnim se, koliko kulijev sem razdrl, da sem prišel do pisalne glave, mini kuglice, ki sem jo potem zamenjal za večjo frnikulo, če me je šel kdo zbijat z lifterčkom :)
Ti je jasno, kdaj si lahko šel na lifterčka? Od kod si potem zbijal? Koga?
Noro! Treba poizkusit na prvem pikniku!!! Potem pa izzivam dvoboj: my crew from Štajerska vs. your crew from Gorenjska ;)
Objavite komentar