vonjanje

Že na večer se je prikradel vonj dežja od celega dneva nazaj in sopara se je premaknila v osvežitev, da se je vse nabrano skotalilo na tla in na tisto kuhinjsko mizo rumeno, na kateri je sameval kozarec rumkokte z vonji značilnimi, da so naplonili sobo in ga ni hotel zares nihče spit, in je sameval sam samcat samoten, čakajoč mimogredočega pasanta, da pride in stori, kar se storiti mora. Seveda ni bilo nikogar in je ostal tam vse do jutra oranžnega z vonjem po pomarančni zobni pasti z Racmanom Jako našega otroštva, tistim nagravžnim plastičnim vonjem umetnim, ki smo ga imeli kot otroci tako zelo radi. Vonj po jasminu se spet izteče v lijak požiralnik, da se že voha zamujanje iz njega, ko sopihajoč čez semaforje hitiš, da prideš točno ob pravem času, ki se je skril nekam pod mizo, da ga sploh nihče več ne najde. Kolegialnost se je zadričala med nami, delujočimi za skupno dobro, za Dobro, ki bo od nas vseh, kot da je to nekaj najbolj naravnega na tem svetu. S cigaretami nafilan volnen pulover sošolca sedi poleg mene in okno odprto prinaša vetrove od vsepovsod, od tam, od drugje, vonj sirovega bureka za kosilo in čokolino - tudi z mrzlim mlekom je dober. Gole Mona Lise dopoldneva z brki in smehljajem našega predsednika se že pozabijo, ko naslonjena na obcestno svetilko slonim na prehodu za pešče in se mimo v belem taksiju pripelje Slavoj Žižek v oranžnem puloverju. Od tistega trenutka naprej se mi vse zdi popolnoma bizarno. Dež bo. Voha se v zraku.