cofljni

malček se mi je zataknilo v grlu kot kost koščica kake orade velike na žaru spečene zalite z nekaj vina, ko se le še prepira, ne kedo pije, kedo plača, temveč kedo pije, kedo vozi, da ne bi slučajno država služila na naš račun

dobro kosilo je kot partija šaha

malček se mi je zaletelo – morda je bila to tista druga kaplja, ki je spolzela po vratu steklenice v kateri se je utopil plutovinast zamašek in tudi ta druga kaplja je kmalu utonila, ker prah si in v prah se povrneš

koso odvrzi na tla, da se kdo nasadi, in ulezi se v travo, da te kdo s tavelko kosilnico pokosi, ker grozeči psi vsi renčeči se znajo strgati z verige in ti zasaditi čekane v mehko meso, lepo polnjeno z bureki in filanimi paprikami, zavito v prelepo embalažo hlač in majic in kril tazahmašnih in čevljev, ki teptajo prst in prste žulijo in ne srečajo v gozdu niti enega medvedjega dreka, ker se je ta lepo usral na domači vrt – pod hruško, najboljša samopostrežna gostilna na vasi

sem se naučila spati v sede s hrbtenico v pravilni gotski S liniji lepote: kozmodisk bi bil ponosen name; sem se naučila delati cofeljne ob spremljavi Jana Plestenjaka, sključena na klopi taprave krušne peči; se nisem naučila še vsega, česar ne znam – recimo delati velikih balonov iz žvečilnih gumijev, recimo speljati ene par ovinkov s četrto, recimo komunikologije

ko vidim mačka, se v trenutku spremenim v petletno punčaro

ko bom velika, bom Pehta in bom kuhala čarobne zvarke in čarovniške napoje in imela bom košaro in klobuk

ko ne bom velika, bom palček

kul je bit palček