To je noro vsak dan je bolj nor.

Mirno morje v trenutku splaši orkan za katerim se podi jata morskih psićev v uniformah Jogoslovanske milice in kapljice vode se raztreščeno kot koščki puzzlov na milijonine, na miljavžnt tisoč majcenih delčkov, da s kolesom po trikrat na dan dirjaš gor in dol, pa z avtom nazaj, pa peš po stopnicah, pa vmes bankrotiraš za slike pa za bencin pa za kino, ker ne smeš biti pod stresom in se moraš sprostiti, pa zraven še sladoled, ker ob uživancijah ne smeš misliti na prazen račun, pa denar za trajekt pa nov telefon, pa klicanje in preklinjanje jebene birokracije in anemičnih uradnic, ki trdijo, da se ne da nič narediti, da moraš potem šeenkrat po vseh tistih stopnicah težiti , če ti lahko izdajo tisto osebno čim prej, pa pas, kje je moj pas, ah, naivnost prokleta, ko posojaš reči in potem so te slučajno v Franciji, ti pa doma, brez njih, pa kje so vsi ti ljudje nedosegljivi, številka ni dosegljiva ali pa: glih na Hrvaškem sm, je, jst sm v Španiji, v Francijo je šu, ni ga, torej ne vem več kje se me glava drži, ampak sem žrtvovala MacGyverju in cel dan molila k njemu s priprošnjami, da se uresniči, da mi uspe, da poštar jutri ne vrže le v kaselc reklam, ampak pozvoni, da bom lahko za štirinjast dni mrknila nekam proti jugu - za sabo seveda čim manj stvari, ampak tisti kozarec Nuttelle bom pa že nekam stlačila, pa še fakin zavarovanje moram urediti, danes ni uradnih ur, 4 dni, jutri, danes, do enih, mi posodiš nekaj denarja, tam podpišite, ti ga pripeljem jutri, počakaj tam, pojdi tja, pokliči tjakaj ...

aaaaaaaaAAAaaaaaaaaAAAAAAAAaa

drugače ne more biti: MacGyver bo kmalu beatificiran