Včasih je dobro kam it

Blog je mrtev in mi smo ga ubili, kajpada, pa Sabina Obolnar v uvodniku One, češ kakšen geto je ta spletna skupnost, kakšen geto, to nikamor ne pelje, taki marginalci, taki obskrunjevalci besede, taki delikventi, prestopniki, barabe, rokovnjači!

Pa ljudje v kavbojkah v gledališču, pa z dreadi v Cankarjevem domu, pa ljudje, ki dolgo spijo, ura je že devet, že (!), ti pa še spiš, pa ljudje, ki ne obiskujejo vsako nedeljo službe božje, ljudje, ki ne postiljajo postelje, ljudje, ki hodijo pozno spat, ljudje, ki ne pomijejo posode takoj takoj, ljudje, ki maja še ne vedo, kam bodo šli poleti na morje in kedaj in seveda ljudje, ki ob nedeljah točno ob dvanajstih ne jedo goveje juhe v krogu družine!

Lumpi, barabini, vandali!

Mogoče bi morali ob enih vsi počasi zaroletati svoje trgovine in si privoščiti eno siesto, izpraznjeno mesto, izpraznjeno glavo, da malce pozabimo, da malce razmislimo; se lepo zlekniti nekam na tla, nasmehniti in spiti vsak po eno tavelko Ichnuso, da nas bodo potem domačini fotografirali z mobiteli, čes lej jih te smešne Slovence ...

Včasih je dobro kam it, pa čeprav imajo tam lobanje konjskih glav na ograjah in te ob treh zjutraj zasledujejo z velikimi sivimi limuzinami, pa ti natikajo konjske komate z zvončki okoli vratu. Včasih je dobro kam it, da spoznaš vse place v mestu, kjer se ne sme taboriti, da se ti izprazni akumulator dizla sredi noči, da ti karabinjer, ko voziš v napačno smer v enosmerni ulici, pove kje lahko parkiraš. Včasih je dobro kam it, pa četudi se potem tam izgubiš in tavaš in ne veš več kje si. Včasih se je dobro izgubit.