Kako se organizirati, kako nase spet navleči štumfe???

Obračun s poletjem, ki je prav potiho skliznilo skozi tisto špranjo pod vrati, da smo se vsi zavedli, da ga ni več, ko se nam je že iz daljne daljave smejalo v pest: pa sem vas, spet. Bi ga na gobec pa premlatila, ker me vsak dan vsaj po enkrat zebe pa trese, ko pozabim obleči pulover za ven pa za na kolo, ker sem se tako navadila na te kratke majice pa štumfi!, kaj je že to?

In to, jaz, ki pozimi še spati ne morem brez njih, ker sem nanje tako navezana, pa sedaj bosonoga lazim po parketu z premraženimi nogami, ki še copate utesnujoče navlečejo nase le, kadar je zares treba za na kakšne hladne mrzle ledene ploščice v kopalnici.

Pozabila sem na štumfe, ki se sedaj praše v predalu, ne, ni res, nisem jih pozabila, še na dopust sem jih vlačila, 3 pare za štirinajst dni, pa niti enkrat niso bili obuti, ker sem nekako pozabila, da se to mora kedaj storiti. Še čevlje vse, ki jih drugače niti pod razno ne bi obula na bose noge, superge, allstarke, vse, kar nataknem kot japonke in grem in polj se nekje sredi poti zavem, da me zebe in da po možnosti še dežuje name ta dež, ker nebo tudi nekolikanj joka za poletjem.

Na začetku se nisem zavedala, da ga ni več, nato sem se zavedala, pa nisem hotela verjet in sem se raje pretvarjala, da je še vedno tu, ker nekako nisem zmogla sprejeti, ker me take reči bolijo in se potem rajši delam, da se ni nič zgodilo in še vedno zalivam tisti štrcelj od rože umrle in se pretvarjam, da še živi.

Nekaj časa se da, potem pa te resničnost kruto zagrabi za vrat, ko se zaveš, da se počasi v tebi naseljuje prehlad, ki je že nastavil barikade v nosu, da ga bo težje spraviti ven, pa da si podzavestno tlačiš majico čez ledvice in celo kakšen pulover se kdaj znajde na tebi, ampak štumfi pa ne, to pa ne, ker sem dobila en tak odpor do njih, tako nepotrebni se mi zdijo, ne da se mi jih navleči, strah imam pred oblačenjem/obuvanjem (?) nogavic, ena taka motnja je med nami, ampak to bo treba spremeniti, sem si rekla in moje mrzle nožice so enoglasno neslišno oksimoronsko prikimale, češ daj že, kaj čakaš tako dolgo, ampak še vedno nisem, ker mi uresničevanje teorije v praksi ni nikoli šlo najbolje od rok.

Teorija, to že, si narediš urnik pa napišeš kaj vse bi bilo treba storit, en tak listič papirja, katerem piše od kdaj do kdaj se moraš učit pa take reči, recimo, da naj bi se vstalo ob pol devetih, da dan ne bo šel v nič, potem pa se ob pol enajstih zbudiš in se ti nekako urnika ne uspe držat, pa če se še tako trudiš, če piše, da je zajtrk že bil, tebi je pa ravno začelo kruliti po želodcu.

Potlej si seveda kot že neštetokrat poprej porečeš, da urnikov pa od sedaj naprej nikoli več, ker če ne drugega, bi lahko vsaj tisti čas, ko jih sestavljaš porabil za kaj pametnejšega, ane, in se zarečeš kruha, ker te potem spet začne gristi, da ti gre čas v nič pa da v celih dolgih dnevih nič konstruktivnega ne narediš in povpraš za nasvet organizirane ljudi, ki ti dajo nasvet, da je treba narediti urnik pa gre. Pa spet jovo na novo z novim zagonom in upanjem, dokle se znova vse ne podre in se kača zopet ne ugrizne v rep začaranega ovala, ker za krožnico narisat je treba že nekolikanj manj šlampast bit in v te naj se kar zapletajo ljudje, ki ne prenesejo neošiljenih barvic, jaz bom pa še naprej sovražila šiljenje pa bo uravnotežen ta naš svet-

Prav je, da smo takšni in drugačni, ampak tisti, ki nosite torbo vedno na isti desni rami in mi, ki imamo na mizi več kot miljavžnt stvari, ki jih ne rabimo, bi vsi potrebovali ščepec soli iz onega morja, ki leži čez tisto ogromno gorato pregrado, ki je višja od mont everesta, višja od vsakega kupa gnoja, čez katerega ste se prebili v življenju, in še ta fakin krušljiva skala, ki ti lahko pade na glavo, da te zopet spodnese na realna tla in zabrišeš urnike v koš ali si greš kupiti šilček, ker s takole barvico je pa risanje čista muka.

Baje je natančnost povezana s prezgodnjim dajanjem na kahlo, so nam strokovno razložili enkrat pri psihologiji še v gimnazijskih časih, kjer smo se večinoma ukvarjali s tem, da naša draga Lidija niti dvakrat ne obuje istih čevlev in ko jih enkrat je, je bil cel škandal.

Jaz z nepostlano posteljo, nepomito posodo, okni in lasmi, luknjico na hlačah, neodnešenimi smetmi in kupom nepredelanega študijskega gradiva, občudujem vse organizirane ljudi, ki so vstali točno ob budilkinim zvonjenju, že odlaufali svojih jutranjih nekaj kilometrov, povadili jogo in so sedaj na svojem urniku že nekje vsaj na točki 344 in ga še niso raztrgali in vrgli v koš, ker jim tega ni treba, ker znajo živet z njim in z uro na (vedno isti) roki.

To je ideal h kateremu si upam stremeti samo zato, ker vem, da ga nikoli ne bom dosegla, ker si tega niti zares ne želim v taki popolnosti, ker se mi zdi fajn včasih nekolikanj zabluzit, kr ponavadi vseeno vse skupaj že nekako znese, pa se malce namesto nase zaneseš na srečo, pa je, pa že nekako gre, čeprav z nekolikanj več mozolji in nekoliknj več skodelicami črnega čaja.

Malce bi se pa že rada bolj pomaknila proti tisti črti, kjer si sebe sposoben držati za vrat, če je treba, ampak sem si v glavi vseeno zarisala načrt do čiste ekstremne popolnosti, ker po moji izkušnji, se ga na koncu ravno nekje do četrtine držim in to bo v tem primeru nekje ravno prava mera.

Če pa obstaja kje kdo, ki je tak urnikast človek pa četudi ima tega naslikanega le v glavi in ima kakšen dober nasve, ali pa še bolje, če je kje kedo, ki ni od vedno tak urnikast človek, bi bili vsi namigi jako dobrodošli, ane, pa vam dam potem še jaz kakšnega, kako se potlači tista vest nekam v noht od mazinca na nogi in se vse flegma pusti, da splava po svoje, ti pa na eno kavo ali pa enostavno prespiš, ker se ti zdi, da v dani situaciji itak ne moreš več naredit, boš pa vsaj naspan, anede, ker spanec je zdrav, dokler ne gre zares za nohte in si jih iz čiste panike pogrizeš z energijo iz redbulla in s podočnjaki in temi rečmi – zatorej vsi nasveti več kot dobrodošli.

Do nadaljenga me ni. Se učim (piše na urniku).