čist vse je poezija

ne da se mi začeti z začetkom pa ga bom prehitela čez polno črto na ovinku s speštano figo v žepu, da me ne sreča tovornjak, pa upam, da na strehi ni nobenih cdjev, ki bi se stresli po tleh od asfalta kot slive, ki po toči ne rastejo več na drevesu

hrbtenica mi je umrla pred računalnikom, ker sploh ne znam več sedeti pri miru, ko pa lahko greš in tečeš in rolaš in z narobej obrnjeno majico s kolesom laufaš v nedeljo v trgovino po en navadni jogurt (nujno živilo), da spet namatraš pečico do 200 stopinj v tej vročini, da speče tisto mešanico jajc in moke pa malo sladkorja, ampak ne preveč, ker ga itak v resnici sploh ne maramo, če še otroci ne marajo več sladoleda

vam zaupam en recept sestavljen iz samih jogurtovih lončkov in nekaj melise od limone, ki ji v strokovni terminologiji našega doma rečemo limonina meta (kot v neki drugi hiši imenujejo muholovec palica za muhe in srečko kosovel je enkrat ne vem komu že poprail suho travo v seno)

eno skledo postaviš na pult in jo nafilaš z jogurtom, pol lončka moke, pol lončka sladkorja, baje tudi pol lončka olja, ampak tega jazst gladko izpustim

nato po stopnicah navzdol in čez ploščice na vrt do grmička zgoraj omenjene zelene rastline in nekaj njenih listov vržemo v skledo, štibel rajši ne, ker se zatikajo med zobe, vzamemo palico od mešalnika in hopacopa zmiksamo vse skupaj, vržemo v pekač pa v pečico in jemo

je dobro v božjo mater pa orglice so tudi kulj, čeprav imajo trenutno preveliko politično konotacijo in je zato o njih bolje molčati, če nočeš biti njihov ali njihov, ker jazst pa mi smo od nobenga, mi smo od strani, iz obronka gozda, ki je tako strašansko zaraščen, da se še meni ne ljubi hoditi čez

baje se ta teden posluša jazz, vsaj v našem mestu, tam kjer so gugalnice in kjer majhne punčke, ki ne verjamejo v pravljice, smrtno resno govorijo o duhovih, seveda če ne pada dež

dež pada ne pa dežuje in polj se je eno sonce rumeno namalalo med napovedi naše stare mame in vremenoslovcev pa med dežne kaplje, da so še v zraku posušile in niso imele nobene možnosti inu časa pasti dolj

sveže pečen kruh kljub svoji zlatorjavi skorji in božanskemu vonju ne more biti kičast (ne more ne more) pa čeprav nisi in niti ne namrevaš biti predsednik države niti glavni na vasi niti nihče drug

nenamenski kot moka, čeprav je ta od druge smeri, ker itak ni važno kje si, če se mašdobr in te nič ne skrbi (samo zaradi rime, ki je ne maram, ampak ji puščam živeti, ker je v moderni poeziji diskriminirana in je treba malce uravnotežiti ta svet – kot sadjar na tržnici s tistimi utežmi za tehtnico), če nisi noter, si zunaj, ali pa v sami oblekici na trajektu ponoči na palubi zmrznjen, ali pa če te sploh ni, ko se delaš nevidnega kot duhovi, ki sploh ne obstajajo, ker nič ni resnično, nič ni res

na nekem otoku so mi pocrkali vsi kuliji zapovrstjo, ampak ni šel nihče za pogrebom, ker pogreba ni bilo

moje pisave nihče več ne prepozna v živo, kar se mi zdi zanimivo

mati: kakšne so bile gobice?
jazst: dobre v božjo mater.