kako postaviti naglasna znamenja

ljudje so dobri, sem ugotovila, ker se jih kar nekaj sprašuje, kako postaviti naglasna znamenja. morda je vedno en in isti: nisem preverjala, bi pa bil rad moj blog enkrat za spremembo v pomoč. zatorej bodem kanila spisati en takšen malček bolj konstruktiven pa poučen post z naslovom: kako zavraga postavljati te ostrivce, krativce inu strešice?

teorija

ostirivec lahko stoji na: á, é, í, ó, ú, skratka na vseh samoglasnikih – naglasna znamenja se namreč postavlja na samoglanike in v bistvu označujejo trajanje in kvaliteto glasu

glas z ostrivcem je dolg oz. pri e in o tudi ozek + je najbolj pogosto uporabljen (torej, če ne veste, kateri je: poskusite z ostrivcem;)

krativec prav tako stoji na prav vseh samoglasnikih: àèìòù, označuje pa kratkost (kar pove že njegovo ime), pri e in o pa tudi širokost. načeloma se uporablja v enozložnih, kratkih besedah ali pa v zadnjem zlogu

strešica pa je malce bolj izbirčna gospodična, saj se postavlja samo na e in o, ki pod njenim bremenom postaneta dolga inu široka, morda celo nekolikanj širša kot pri krativcu, ampak to so že nadstandardi, celo nadnadstandardi, sicer pa strešico ponavadi najdemo v nezadnjem zlogu

in kam sedaj s temi tremi črticami?

ugotoviti moramo še naglasno mesto. marsikomu že to povzroča neslutene težave. problem je namreč v tem, da slovenščina nima stalnega naglasnega mesta, imajo pa večinoma besede le po enega(včasih tudi dve, če gre za tvorjenko, ampak s tem se zaenkrat ne bomo ubadali)

in ne, ni res, da moraš to enostavno že od rojstva slišatii, in če ne slišiš, pač ne slišiš in pika, kot nas je učila naša, sicer zelo spoštovanja vredna, profesorica slovenščine (citat: ja, če ne slišš, po pa ne slišš. konec citata)

da se naučiti (res!)

kako?

najlažje z osebo, ki to že zna in z glasnim govorjenjem besed na različne načine

malce se je treba poigrati z njimi

vzemimo besedo jež – tu ne more biti dvoma: naglas bo stal na črki e, ker je e edini samoglasnik v besedi

mama – dva samoglasnika in rahel problemčič: možnosti napake fifti fifti, ampak zakaj bi se šli tombolo, če lahko za zihrzihr ugotovimo, kje stoji naglas

recimo mama na glas, tako kot ga izgovarjamo normalno: máma in nato še malce bolj ešpanjolsko: mamá, mi mamá – moja mama (tako se lahko sproti naučimo še tujih jezikov;)

to ponovimo tolikorat zapovrstjo (máma - mamá), da začutimo premikanje naglasnega mesta: da je enkrat poudarjen (op. za sloveniste in puriste: pustite pri miru sedajle strokovno terminologijo, skušam laično razložiti reči in res ni važno težiti sedaj, da poudarek inu naglas nista ista stvar, da se poudarek veže na stavek in take stvari. če se kdo obregne v to, je smotan, ko marela. tko:) prvi zlog, drugič pa drugi zlog

2. igrica za ugotavljanje naglasnega mesta: sposodimo si en lep stavčić iz slovenskega besedišča: mama kuha kašo (in ne žgance in ne kosila: kašo!)

potem spet izgovarjamo na glas: najprej normalno: máma kúha kášo – povsod je poudarjen (poudarek se piše z u – ne morem iz svoje kože;) prvi zlog, nato pa ga premaknemo naprej na zadnjega, da se vse skupaj malce čudno sliši (važno, da začutimo premik, razliko): mamá kuhá kašó

in potlej spet ponavljamo zapovrstjo: máma kúha kášo – mamá kuhá kašó, pa mogoče še: máma – mamá, kúha – kuhá, kášo – kašó (prvič je vedno normalno slovensko, drugič popačeno)

nato si določite še kakšno besedo in jo poskušajte izgovarjati na različne načine in hkrati ugotvaljati, kje stoji naglasno mesto: najprej krajše besede, ker je z njimi lažje (manj možnosti, če drugega ne), nato pa tudi kakšno daljšo, recimo otorinolaringologija;)

zatem vzamete kakšno revijo in berete članke na glas: najprej normalno, nato z vsemi naglasi na prvem zlogu (slišati se mora nekolikanj hrvaško) in nato z vsemi naglasi na zadnjem zlogu (slišati se mora nekolikanj češko – pšemek style;)

ko določimo naglasno mesto, je treba ugotoviti, katero od vseh treh naglasnih znamenj bo stalo na njem

pri a, e, u ločujemo samo kratke in dolge samoglasnike (razlika ni zaznavna z ušesi), torej nanje postavljamo samo ostrivce in krativce (če vidite strešico na a, se smejte), e in o pa sta lahko še ozka oz. široka, torej imata lahko tudi streho nad glavo

najprej morate občutiti razliko med ozkimi in širokimi samoglasniki
recimo besedica je

slon jé kašo – vsi znamo tolele izgovoriti, zapomniti pa si moramo, da je tale e z ostrivcem OZEK
slon jè velik – tale e s krativcem pa je ŠIROK

slišite? (če ne ponavljajte: jé – jè, jé – jè, jé – jè ..., dokler ga ne začutite:)

vzemimo sedaj tistega ježa od zgoraj (zaenkrat še nepovoženega, če pa se vam je lažje učiti, če si ga predstavljate v kakšnem posebnem stanju, lahko brez problema uporabite domišljijo – kam pa pridemo brez nje), torej: jež, ostrivec, krativec ali strešica?

recite na glas: jež (v bistvu rečete jeŠ, ampak to je spet samo finesa) in sedaj še: slon jé kašo in slon jè velik, jé – jè, kateremu e-ju je bolj podoben e pri tem našem ježu?

(trenutek tišine)

(udarci na bobne)

prvemu! (odgovor je pravilen: jéž na svojih bodicah ne nosi hrušk, ampak ostrivec)

za bonus točke ježu na hrbet pripopajte krativec, da zopet začutite razliko med ozkimi (ostrivec) in širokimi glasovi (krativec, strešica)

podobno lahko storite tudi z o-jem: móž – nòž (če ne slišite razlike, verjetno narobej izgovarjate besedico nož)

malček težje je na posluh določiti razliko med kratkimi in dolgimi a, i in u, čeravno so reveži brezdomci in ne morejo do strešice nad glavo, nadnje lahko postavljamo samo ostrivce in krativce, zato zadevščina ni tako zelo zakomplicirana, kot bi lahko bila (potrkajte na les ali se darujte višjim silam v katere verjamete, da je tako – jaz že mečem MacGyverju en čigumi)

fino si je v spomin vtisniti, da krativci navadno stojijo na zadnjem ali edinem zlogu (to pomeni v enozložnih, kratkih besedah), ostrivci pa ponavadi v nezadnjem, sicer pa so ostrivci najpogostejši: če nisi zihr, uporabi ostrivec (nikoli pa ne tlačite nadnje strešice, kar se tudi pogosto najde marsikje, v delovih knjižnih izdajah recimo – skrbijo za smeh svojih bralcev)

igrica: vzemimo popolnoma naključno izbrano besedo wanda in ji določimo naglasno mesto in znamenje: to bo vsekakor stalo na enem od a-jev

ker nisem vandal (tu je naglas na drugem a), ampak sem wanda, je torej naglašen prvi a, in če pokukakte na zgornji plonkcegeljc (fino si je v spomin vtisniti ...), vam je jasno, da mora na a-ju stati ostrivec: wánda (ker gre za večzložno besedo in za nezadnji zlog)

drugi primer: zopet popolnoma naključno izbrskana besedica widra. zgodba je nadvse slična zgornji – naglašen je prvi zlog in sicer z ostrivcem: wídra

še en primerčić za u: žúžek (beseda je bila izbrana kot plod dologotrajnih sestankovanj in dogovorov med vsemi mojimi alteregi, potrebna je bila celo arbitraža, ki jo je odločil nekolikanj manj rabljena stran moje osebnosti z imenom ninoslav)

krativec je specifična in muhasta žival, ki noče stati povsod, ampak raje bolj zadaj. naglasno mesto na zadnjem zlogu ali v enozložnih besedah, sploh če se te končajo na soglasnik, je z verjetnostjo nekaj čez 80 % pripisano krativcu + krativec na e oz. nad r lahko označuje tudi polglasnik

takšne so besede: župàn, pès, mìš, nòž, krùh.

gorenjci smo pri krativčnem (?) postavljanju nekolikanj na boljšem, ker ponavadi lažje določimo kratke glasove: te namreč velikokrat izpuščamo, ker smo šparovni, vohrni inu nadvse skopuški, pa sem nam zdi škoda rabiti glasilke po nepotrebnem. z gorenjsko modrostjo lahko nekolikanj pomagamo tudi malce bolj radodarnim bitjem iz drugih krajin naše domovine: poskušajte izpustiti črko, za katero predpostavljate, da bi nadnjo lahko postavili krativec – če se sliši gorenjsko (kako znanstveno!) in če še vedno ohrani svoj pomen, potem je glas najverjetneje kratek, opozarjam pa, da to pravilo ni univerzalno, sploh za o ne deluje v nobenem primeru (vsaj jazst ga ne najdem), pa tudi pri a si lahko le redko pomagamo. pri e deluje takrat, kadar gre za polglasnik. sicer pa: župn, ps, mš, krh + ko, vkp, sr, nt, bk, zanč, nč, st, peteršlj, rt, dž, bzg, vs, vč, skdnj, smnj, tma, tšč, sn, hrbt, zanalšč, mgla, krp, slb, brt, str, obrz, jz, nm, vm, cign ... - nad vsemi izpuščenimi črkami stoje krativci

najbolje si je zapomniti tako: krativec = zadnji zlog, pa čeprav prav noben fonetik ne bi dal za tole roke v ogenj, pomaga pa to pravilo zelo;)

ostaneta nam še e in o in streha nad glavo

naučili smo se že ločevati kedaj sta ozka (ostrivec) inu kedaj široka (krativec in strešica)

praksa: preverimo, če je e/o slučajno ozek – če je tako potem nadenj postavimo ostrivec. konec debate. v primeru njegove širokosti pa nadaljujemo z zabavo: krativec ali strešica?

pri e-ju obstaja še možnost polglasnika: tega ni tako zelo težko določiti, če seveda vemo za pravilno izgovorjavo besede (tudi to zna biti problem, da, ampak o tem kedaj drugič, pomaga tudi knjiga Slovenska zborna izreka ali pa kar SSKJ, SP in podobni prijatelji), sicer pa si lahko za določanje kratkosti pomagamo tudi z zgoraj opisano gorenjsko metodo

sicer pa: krativec = zadnji zlog, strešica = nezadnji. ne vzdrži v vseh primerih, ampak v večini pa;) (če se vam zdi prepreprsoto, pa lahko uporabite tudi Toporišičeve metode: veliki slovenist namreč priporoča učenje besed skupaj z naglasom na pamet – za mazohiste in za tiste s supertruper spominom)

za dodatna vprašanja, pojasnila, zahvale in vabila na kakav sem na voljo na: widrawanda@gmail.com