zelo važno je priti na grič

sedajle bi se lahko razpisala v neskončnost ali v izogib serafičnemu tonu nekam v čisto simbolično inu univerzalno pizdomater, nekam proti severu, da ne bo vedno jug tisti po katerem hrepenimo, ki se pomika hkrati s Cordovo naprej, ker sever in jug sta vedno enako narazen kot vzhod in zahod, vest in ist, vest is dbest, svet je pa na obeh straneh ist in isto vsebuje tudi že enako in se večno vrača nazaj tja, od koder je prišlo, od koder izvira, ker nikamor ne more pobegniti iz tega svojega istega, istovetnega, istine resnice, ki nikoli ne laže, četudi jo pogledaš v ogledalu, ki je skrivljeno in kjer se kažejo popačene podobe tega našega sveta, popačene podobe, ki odsevajo iz naših oči izza žaluzij lastnih predstav, ki smo se jih celo celotno življenje trudili z živimi barvami namalati na platno, na koncu pa ostane samo še nekaj črne in nekaj bele v ostrih potezah, ki se prelivata v sivo, v zmazek, da ne veš več, če je res tako, ali je to samo zaradi sive mrene, ki se na stara leta tako rada naseli čez pogled, da kmalu ne ločiš več senc, pa naj te še tako sanjajo o človeku: ker sanje sence – to je človek, ta pa bi se je najraje čimhitreje in brez bolečin, s kakšnim lekadolom ali celo tramalom lepo znebil, s krampom premlatil, jo zbičal, pretepel kot butalci na osla, ker senca je tisto sivo potlačeno, kar vlačimo za seboj in večji je človek, daljšo senco meče, ampak v temi smo vsi enaki, vsi enako skriti pod sence pročelij hiš, pod okrilje noči, ko je vsaka krava črna, pa ne bi bili mi, krave in biki socializirani z vprašajem pa voli in teleta, ki bulimo v osvetljene izložbe namesto v nova vrata, ki bi dobro zatesnila vse tisto kar spravimo na stran, v obcestni jarek, v katerega tako hitro padeš, sploh, če si pijan in na mehkih nogah pa z mehkim takoj po in te še slaba vest špika v glavo, ki se počasi spravlja v stanje zarje, zbrihtano stanje močne svetlobe in žarnice, ki zasveti in rečeš gulp, ker bo jutri še en dan, ki vedno pride in bo treba z odgovornostjo in na treznih nogah prenašati očitajoče poglede in besede zadete v polno, čeprav hkrati prazno glavo, ki bo kar donela v vsej svoji praznoti polni, ker tudi luna je vedno polna, čeravno jo včasih vidimo samo pol in potem so tu še vsi ti zvezdni zvezdasti utrinki, ki nočejo pasti nikomur v usta ali v oči, da bi se mu zataknilo v grlu in bi bruhal ali vsaj klel pa bi bilo zanimivo in bi se pozornost usmerila drugam, preusmerila, ker takolele, če je dan, se vse vidi in jutro vedno prinese nove perspektive zornih kotov, ko spoznaš, da si se ulegel na kravji drek in lepo mirno spal, ker nisi vedel in če ne veš, te ne boli in česar ne vidiš tega ni, čeprav je čez samo grmovje, ki ga osvetljujejo avtomobilske luči ljubosumja težkega v božjo mater, da domorodci ne morejo v miru spat in pošiljajo patrulje v sivih limuzinah, ki težijo ubogim dekletcem samim samcatim kar nekje bogu za ritjo in sledijo ljudem, ki hočejo v miru spiti eno pivo: ali pač dva, tri, kdo bi štel, snovi so neštevne, itak, kajneda, pa vejic je vse preveč, se kar prerivajo, katera bo naslednja na vrsti, odstavki pa so odšli na dopust na djerbo, last minute varianta, z letalom seveda, ker te turistične agencije rastejo kot gobe po dežju, pa čeprav je zadnje čase tazaresnih gob gobic bolj malo, ne pa mi idioti, ki se nafilamo v avto pa gremo kar tako za nosom po cesti in šele po poti nakupimo zemljevid in vodničke in pozabimo posodo doma pa spimo na najbolj čudnih krajih sveta, pod tablami z velikimi črkami o prepovedi taborjenja in s karabinjeri, ki znajo po angleško povedati no camping here, ampak se da vse zmenit, z rokami pa s pogledi, dobiš krokodilčke za akumolator sredi noči, le pri francosko govorečih natakaricah se ne da dobiti maciata, ne pa ne, ona ne razume ali pa se samo dela francozinjo, ker se čisto vsak lahko naredi francoza, razen angleža, ki ne more kar tako zanikati vse zgodovine in mora potem čez prehod za pešce čez cesto in nikoli ne bo znal izgovoriti pešec prečka cestišče, ki se še nam zatika nekam med zobe, ker vsega kar si kdaj bil in kar te drži v pesti, ne moreš kar tako izpustiti kot poglavje v knjigi, pa če vsemu temu za nazaj še tako kažeš oba fukalca sredinca, ampak tega itak ne počneš, ker mi smo za beli tok, ne pa za kakšnega črnega, dobri po srcu in še čez do želodca, mi smo kulj, ker vse je kulj, če kulj si ti, razen pik, ker pikajo pa samo kačaste zmije pa pikčaste ptičke v pikčasti kletki pa v formalinu, ker so jim požagali veje, če jih ni že ptičja gripa pometala nekam dol v globine v globočave v doline, nekam dol, kamor padeš iz višine, kjer se učiš leteti, learning to fly, in potem upaš, da se ti bo vosek stopil šele nekje nad hribom, da bodo tla trša, ampak položaj višji, ker važno je priti gor na grič, zelo važno je priti na grič, od tam je razgled boljši, pa še bližje si oblakom na katerih angeljci špilajo menuet za kitaro, bog pa mrtev, ampak smejoč, mogoče se pa samo pretvarja, da je mrtev, ker se mu ne da več igrati vloge najvišjega, ki je za vse kriv in v žepu lepo drži fige zlodeju, ki misli, da je sedaj on tisti, ki zmaguje, ampak nekam vam povem: za šah morata biti dva, eni beli, drugi črni, eni dobri, eni slabi in vedno se mora vsak za svoje in za dobro boriti, ker naše je vedno boljše kot vaše, ker vojna mora biti, da potem pride mir, čeravno je fjodor dosti boljše pisal pisaril, čeravno so zaprli že skorajda vse trgovine noč in dan, ker baje je ciklični čas stvar preteklosti, ki so ga bogovi poganski in tisti grški, ki popivajo na olimpu, skrili pod kakšen kamen kot mi eno belo vrečko z vsebino tistega kulj občutka, ko si in ti je za nekaj trenutkov vse malce bolj jasno ali pa se vsaj sprašuješ po vsem, o vesolju in sploh vsem, ampak kaj, ko skriješ tako zelo, da niti ob belem dnevu več ne najdeš, kot so bogovi skrili čas, mogoče v peščeno uro, da se gor in dol pretaka in se ustavi šele, ko je že prepozno, samo za hip, ker že ga zgrabi roka in obrne narobej spet, ker svet se mora namreč vrtet!!! a ste že videli svet, ki bi stal pri miru?, pa kakšen bi bil ta svet, to je kot žoga na kateri se nabira prah v kotu pa pajčevine, da ne služi več svojemu namenu, da ne služi nobenemu namenu sploh, nenamenska moka ne obstaja, ker iz vsake se da speči kruh, ampak tisti bel je prečist in premehek pa ga je treba vsaj s češpovo marmelado umazati, da se ga da za silo pojesti, ker kje ste pa še videli, da se otroče v belih cotah ne bi čisto nič pomazalo, ko se igra v peskovniku in tepe za tisto lopatko, točno tisto, tazeleno, talepo, tanajbllepšo v tistem trenutku, ki bo že čez sekundo pozabljeno ždela v kakšnem kotu, ampak to ni bistveno, bistveno je takoj in zdaj, na fast, ker smo vsi še vedno otroci, le da smo zamenjali igrače za drugačne užitke, ki so še bolj na instant kot juha iz vrečke, ki jo izprazniš kot besede na blog v hipu in brez cenzure, ker tisti taokrogli delci so ravno tako užitni kot tisti prah, brez diskriminacije, ampak trenutni mladinin proglas je res zadel v polno: diskriminatorna igrača samo za zvezdice, samo za zvezdnice, za ženske vstopnine ni, pa taka demokracija, to je vse en šmorn, jaz pa še rozina nisem, amapk zares že dolgo dolgo dolgo nisem jedla cesraskega praženca, pa bi mogoče ga in sem se odločila, da ga tudi bom, ker človek mora imeti nek cilj v življenju (sedaj pa preberi vse od začetka šeenkrat z naslovom vred)

živel je mož, imel je psa, lepo ga je redil ...