Naj gre cel svet v Ribjo ulico (bo lepši)

Pejte, pejte z odprtimi očmi ali pa vsaj komu skuhajte kakšno dobro kosilo, kupite fige pa take lepe stvari.

Pa res pejte čimprej v Ribjo ulico, tisto malo, tam v stari Ljubljani, dokler je še kaj tam, ker salotejp res ni večen, umetnost je pa očitno preživela svoj konec in živi tudi po koncu umetnosti. Taka nespedenana, nedodelana, andrejštularska. Taka simpatično prvinska ko Klmn, rahlo umazana, nepopolna. Taka lepa, zaradi katere še verjameš v ljudi. Polepšajo ulice na katerih živijo.

Za razliko od mene, ki že navsezgodaj zjutraj z občutki, kot bi imela mačka, psa in še papagaja ugotavljam, da danes pa res ni dober dan za gledati se v ogledalo. In polj, da bi popravila vtis in skrila tiste rudeče uči obrobljene s črnimi podočnjaki, oblečem skorajda najbolj bizarno oldskul majico, kar jo premore moja omara, tako, ki se je še v Themen Neu ne bi sramovali.

Saj veste, Themen Neu, učbenik za nemščino iz katerega znamo vsi iste fraze, Müll macht spaß pa tisti Hans mit Irokeze und ohne Stelle pa v njem je en kup fotografij z ljudmi, ki jih nikakor ne moreš zares dodobra izbrisati iz spomina, sploh zato, ker imam doma identično črtasto majico kot nek fantek na sliki in še nekaj oblačil istega specifičnega sloga za posebne priložnosti.

Kanček bizarnosti za katero moraš imeti res dober dan, da jo oblečeš, ali pa ti mora biti tako zelo vseeno, da s tistim otroškim sindromom skrivanja za dlanmi, ker si itak neviden za tistega, ki ga ne vidiš ti, snameš očala. Ampak take bizarne themenneuevske majice seveda nihče ne more spregledati, za povrhu tega je pa še roza, kar v določenih krogih že tako ali tako velja za smrtni greh in potem se moraš delati še veselega, ker če si slabe volje, ljudje takoj začnejo preveč drezati vate pa težiti, Brucknerjeva Nenehna vzhičenost pa to, ali pa še hujše: te obtožijo, da si emo.

In polj sem enkrat ugotovila, da me sploh nihče ne opazi. V bistvu sem se ulegla na našo tavelko jedilno mizo in mati se nekako sploh niso jezili.

Skratka: za nekaj dni sem rahlo umrla. Do nadaljnega. Prosto po Jezusu.

Enostavno sem se pozabila priklopiti na štrom pa so šle baterije. Polnilca še nisem našla, ker se se mi preveč blešči od vseh teh prenovljenih ljudi za prvi šolski dan, ki bi jih bilo treba pod nujno vsaj malo umazati, ker takole popolni sploh ne delujejo realistično.

Pa jazz bi bilo treba prepovedati, ker je prelep in ti potem na plano v enem šusu udarijo vsi sentimenti iz vseh že najgloblje potlačenih sendimentov vse od travmatičnega otroštva v osemdesetih. Aerobika v dresih in roza pajkicah pa gamašah in natupirano muziko pa vsem tem. Pa s takimi bizarnimi majicami iz Themen Neu.

Možgane sem, vse skrotovičenie kot krastače, da ne rečem kot poznogotski oboki, pha, namočila v črni čaj, ker pač nisem imela formalina.

Oglasim se, ko se mi uspe iz mp3-ja presneti na vinilko, ker imajo plate pač dve strani in vsaj na eni morajo imeti otročki prostor za igranje. Pomoje se bodo šli frnikulat.

Vi pa v Ribjo.