Brez podražitve kopriv

Vsako jutro se prebudim z enim “jebenti” na ustnicah.

Zjutraj ob pol enajstih ni isto kot zjutraj ob dvanajstih, ane Nace?

In polj pogledam na urnik, vestno spisan zvečer z eno lepo nalivko ali tehničnim svinčnikom, ker sem našla 6 tehničnih svinčnikov v predalu in ugotovila, da eden še celo deluje pa ga zato uporabljam, čeprav jih načeloma ne.

No, pogledam na tisti list od papirja, kjer piše, da sem se prejšni dan namenila že pred tremi urami vstati, ker drugače mi po mojih izračunih v 29,6 minutnih intervalih ne bo uspelo v dan stlačiti vsega, kar naj bi tam bilo. Da bom šla zjutraj kdaj laufat, sem si že zbila z glave. Tokrat celo brez zaletavanja v kakeršenkoli zid. Bognedaj, štango!

Sem ugotovila, da ni bistevne razlike, če greš spat ob pol petih zjutraj ali ob pol enajstih zvečer: vedno se zbudim ob desetih in vedno se prebudim zaspana.

Morda imam spalno bolezen, ki pa se je ne dobi od muh cc, ker te prenašajo herpes, ane, morda je pa res kaj s krvjo.

In polj se režem stran od interneta. Ne od žil, ker jih še rabim bojda, pa če se po njih pretaka še tako slaba kri. Živim lahko tudi brez trombocitov, brez interneta očitno ne, da mi gre ja ves čas v marolo.

Se obračam stran od te medmrežne kuge in se popam samo na tisto računalo, ki sploh ne ve, kaj je to zunanji svet, da bi bila ja skoncentrirana na delo. Tipkovnica in beli neskončni Word me zapeljeta na kriva pota Besede, ki se kar zgodi in sestavi v stavke in potem pišem v neskončnost, ampak kaj, ko čisto vsak dan na koncu naredi samomor, četudi ga malce podajšaš v noč, pa ti enostavno zmanjka časa.

Klepsidra se izteče ali pa tista ura za jajca kuhati, da ne bomo preveč literarni.

Bodimo vulgarno empirični, bi rekel Žižek, govorimo o joškah, bi pridal Pograjc. Ane.

Množicam se pač ne dviga na kvaliteto in edino kar jih zares vsaj malo zgane, je to, da jim podražiš kruh pa mleko pa jogurte pa mehčalec, da si ne morejo več nikakor zmehčati trde realnosti.

Realnosti trde kot črka B, življenja težkega v božjo mater kot gobice za večerjo. Namesto nakupovalnega vozička v roke košaro pa v Gozd ali v tisto štacuno Pod smrekami – če ne najdete gob, vam podarijo koprive brezplačno.

Si predstavljate življenje brez teflonske ponve???

Oglas: zaposlim enega pomivalca posode za vsak dan v zameno za dobro kosilo.

Vse bi se lepo izšlo samo pod pogojem, da bi bili vsi za to.

Ne pa da se obmetavamo z gnilimi paradižniki, mečemo iz služb in na izpitih pa ubogim prodajalkam težimo, zakaj je ta čebula tako draga, da se revice sploh ne znanjo več smejati.

Misija: spraviti vsak dan eni osebi za pultom ali za blagajno nasmešek na lica. Sliši se enostavno pa ni, ker ponavadi itak ni odziva. Kot pri vseh teh mimoidočih, ne glede na to katero znamko oblačil nosijo.

Večinoma pa se brezbrižno brišemo ali ga zbrišemo, ko nam na vrata potrka gospodična z imenom Odgovornost, ob tem pa se seveda še bolj brezbrižno pretvarjamo, da ničesar ni bilo. Sploh ničesar, ker nihče ni ničesar videl, če pa mogoče že je, se pa ne spomni. Ja, seveda, pa dejmo se rajš pogovarjat o joškah, ane!

Očitno niti med štirimi stenami nisi več varen, jaz pa sem še izgubila ključ, da bi se zaklenila in potem, ker sem izgubila tudi tisti ključek za vtakniti računalniku v rit, moram uporabljati oldskul diskete, ki sem jih pa slučajno nekam založila.

Vse staro je itak za staro šaro, ane, ampak včasih je fajn živeti v iluziji, da je bilo v predpretekliku kaj bolje. V tistih časih, ko so živele še čarovnice pa vitezi in dinozavri pa diskete, ki jim današnji otroci pravijo cd.

Verjetno si bom do nadaljnega z veliko tablo z rdečimi črkami prepovedala hoditi v knjižnico s kolesom, ker potem vedno srečam koga, ki ni gotska cerkev in gre še tisti kanček dobrih namenov prejšnega večera, ki se je med zajtrkom zataknil med zobe, lepo po zlu.

Fajn se je srečevati (boljše kot se brisati in bežati).

Pa še in memorian, gunmu Urbanu, ki ima danes rojstni dan: I’m a leader – ima leder. Brez podražitve: neprecenljivo.