pétk.

Takolele je, da trenutno ne morem sedeti niti na dveh stolih hkrati, čeprav bi rada na šestih – najbolje, da si omislim klop za vse moje alterege, njihovi prijatelji pa bodo lepo posedli po tleh kot okoli tabornega ali pač katerega drugega ognja in prepevali ... ups, to je neka druga zgodba, no, mi se bomo p-o-g-o-v-a-r-j-a-l-i.

Že vse mrežne identitete se mi nočejo uskladiti med seboj in potem sploh ne vem več kedo sem, ko sem nekje eno, nekje drugod pa čisto nekaj drugega, v resnici pa doma kuham čaj in pečem palačinke. Včasih tudi padem s kolesom in sem potem polna modric, ampak to ni ravno pripetljaj, ki bi ga želela obešati na veliki zvon, khm.

„Še en pripetljaj: psi lajajo tudi pri šesti!” (Feo)

Na veliki zvon, tisti tanajvečji v naši tanajvečji cerkvi, ki je, kdobisimislil, gotska, čeprav je vrh zvonika neogotski, zvonovi so pa odnevemkedaj, je treba s ščipalkami oz. kljukicami za perilo, kakor pač komu paše, pripeti dobroto in se z njo kititi kot s pavljim perjem, anede.

Pa še petek je, en tak velikanski dan v tedenu, v katerega tlačimo vse tisto, za kar nam med tednom zmanjka časa, potem pa ga raztegnemo še čez vikend, da ja ne bi česa zamudili, ker, ej, ta star, lajf je treba uživat.

In polj greš na eno klopco z še eno osebo, nakar pridejo neki mulci, ki se opravijo takolele, kako se že reče, aha, ven.

„Ej, zaseden je,” se zališi glas izza ovinka, potem pa drugi glasnejši prida: „Makaj, usedmo se tlele, bolitekurac!” in se fantiči posedejo nedaleč stran. Kakšnih osem jih je bilo, takolele skozi očala.

In potem eden dvigne svojo zadnjo plat in se zadere dvema sedičima osebama na klopci: „Ej, a boste vi še doug tle?” Poudarjam: dvema.

Da je bila dogodivščina še zabavnejša, se čez nekaj časa zasliši:
“Ej, a maš kšn kuli? Al pa flomastr?” (seveda zopet nagovarjajo dve osebi)

Potlej pa so se lepo postavili v vrsto, „ej, kwa se prerivaš”, in je vsak na svoj plastičen bel lonček zapisal svoje ime, „da se naujo zamešal.”

Odprli so eno Keglevichko in nazdravili, ker je imel eden ravno osemnajsti rojstni dan.

Pa spet pride petek in je spet en tak dan.

Če imaš na izbiro kovanec z dvema možnostma, boš vrgel tretjo, ali ga boš pustil lepo ležati v denarnici, ali podaril klošarju, morda kako drugače zapravil kot zapravjamo svoj čas.

Če si upam z oranžnimi hlačami iz ne vem katerih let prejšnega stoletja v mesto, to obeta dober dan. Vabljena sem na žurko in pijem koprivov čaj. Včasih bi bilo fajn biti dvodelen kot kopalke, da bi se ob precepih kot ameba razdelil in bi bil povsod. Ker jazst sem po defaultu za beli tok, pa če mi prijatelji še tako rišejo črne tokove po trebuhu. Ostane smeha polna skleda in nekaj spominov, ki obledijo, pa jih lahko potem napihneš kot balon ali pač ne, ker se itak bolj malo spomnijaš, ležeč nekje, „tastar men ni blo nč jasn”. Meni tudi ne.

Pa še pred cerkvijo, ane! (dobro, da ni bila gotska!)

A se ga bomo, a se ga ne bomo, to je sedaj vprašanje novodobno Hamletovsko, a veste, to je oni tip iz gune knjige, ki ste jo morali prebrati za domače branje, ja, un z lobanjo, ja.

Sedaj bom pojedla kakšno palačniko, se usedla na vlak in odpeljala – nekam bom že prišla.

Ker: dovolj je že to, da se ve, da se gre, vse drugo je le improvizacijska nadgradnja, vse drugo so le ljudje.

Človeki, ki jih bom posedla po tleh in bomo skupaj zažgali tisto klop od zgoraj in milijon stolov na katerih sedimo in naredili ogenj, da posuši vso mokroto neurij v kleteh in prvih nadstropjih in srcih ljudeh, da bo na koncu ostal le še merci brez čokolade, ki naj zadoni skozi zvonove, ker te ne sme biti sram, da si dober.

(in potem me takoj ima, da bi čez nalimala en pljunek cinizma, čes, pha (skozi nos), kako sem naivna, pa ne bom)