Dr. Strangelove

Leto počasi odteka po klepsidri nekam v reko, ki se izteka Heraklitu v grlu, ker včasih ni vse logično, ampak je le fuzzy logično in spet se bomo zabubili na kakšen jogi, da med piškotnimi drobtinami skupaj stisnjeni zaspimo ob gledanju kakšnega filma.

Tako nekako se je vse začelo, ko je cmok, ki ni bil ne češpov ne slivov ne kruhov niti nešpljin, obtičal v grlu, se zataknil kot mehurčki penečega vina in padel na tla s skrbjo v očeh. Takrat smo bili veliko bolj cinični in sehrschőn je bilo vedno mišljeno ironično, ampak včeraj, ko sem se z vsemi štirimi čimdalj od sebe vrgla na blazine, sem za trenutek verjela: vse se mi je zdelo fajn in vse tiste sanje iz zvezd in utrinkov, ki niso nič drugega kot grifi nalimani na nebo, so se mi zdele vse kaj več kot izmišljija.

(v bistvu se sploh ne spomnim zvezd, je bilo pa temno in sneg in splozka cesta pa ovinki čez Ljubelj in mi v eni debati o znanstveni fantastiki)

Cmoke je treba skuhati, posodo pomiti, travo skaditi in brati čimveč, ker Californication je eden redkih cdjev mojega otroštva, ki je preživel vse praske in menjanje (menjavanje, heh) glasbenih okusov in če kam greš, je greh, če se ne izgubiš, zato je vedno fajn, kadar načrti splavajo po vodi in se zgodi toliko tistega, česar se sicer ne bi, toliko enih reči, ker: če imaš možnost zabluziti, boš zabluzil, ane.

„Včasih zabluziš še bolj kot bi lahko,” je rekel tisti na sedežu poleg z obeskom Mačka Murija na ključih.

Po možnosti vedno na istih križiščih (tam pri Intersparu).

Včasih se vikend začne že v četrtek ob osmih zjutraj, ampak ti tega sploh ne veš. Prideš in greš. Outsider v svetu zaciklanih estetikov v krogu štirikotne okrogle mize. Laže je biti kadilec – imaš vsaj razlog stati zunaj na dežju in mrazu.

V petek sem stopicljala po močvari mojih preluknjanih čevljev in ukradla marelo. Morda bi naredila bolje, če bi si kupila čevlje, ampak kaj, ko mi nobeni niso všeč. Za lahko noč sem spila celo tavelko skodelico enega zelo močnega črnega čaja in spala cirka 10 ur. Zaspana sem pozajtrkovala iz tujega hladilnika in odstopicljala eni svobodi naproti, nekam domov in še preden sem prišla, sem izvedela, da kmalu spet grem. Na vrtu so jagode in strgala sem ene hlače, točno tiste hlače, s katerimi se je vse začelo, čeravno jih imam že od sedmega razreda. Mala Kline je odplesala svojo predstavo z velikim belim zajcem v rdeči uniformi in pravljica se je začela. Ples in plez ni bistvene razlike, v izgovoru sploh ne, in itak je pomembno le tisto, kar je izgovorjeno, le tisto, kar je narejeno. Ne tisto kar je bilo, le tisto, kar je.

(veš, da lahko)