drama

so dnevi, ki so in so dnevi, ki niso

so dnevi, ko si in so dnevi, ko nisi

(za vejice ne vem, samo za veje, ker jim zaupam bolj kot sama sebi)

skratka: gre za to ... nič, skratka, ker enostavno nimam pojma

tako sokratsko sokrastično vem, da nič ne vem, ker nimam pojma

ker iracionalnega ne moreš racionalno opredeltiti, razvozlati, spremeniti

strah

opa, STRAH (tak z velikimi očmi)

z mrzlimi prstki zamrznjenimi in učki zalepljenimi se oprijemam mrzle skale, mrzle mrzle skale, ampak jo lepo držim in stopicljam po nogah nekam gor navzgor proti štantu, da se ogrejem, na top eno 5c-jko ali morda 5b-jko vsaj v tem spodnjem delu, nič takšnega grozlijevega pa še na top, v bistvu uživam, čeprav mi prstki malce zmrzujejo pa jih tlačim v magnezij vrečko in tisti na nogah so ubogi, ker je na tako trdih težko dobro stati, ampak saj sem na top pa ni težka pa gre lepo navzgor, izpenjam komplete, nakar zavijem nekolikanj desno, ker je tam lažje, ampak še vedno ne predaleč, potlej se pa kar naenkrat znajdem veliko preveč na desni in se mi zdi, da me štrik vleče preveč v levo in da bom zanihala, ali kaj, v bistvu nimam pojma kaj razmišljam, nekako se mi zdi, da bi zelo težko šla nazaj v smer, zato se čisto mirno odločim, da pač ne grem

ne grem in pika

pa dj no, tm maš enga tacga lepga stranca, pa ga sam prim z desno pa hop hop

ne grem in pika. spust me dol

ne bom te spustu. prim z desno unga stranca, izpni komplet pa dj, sj maš čist še mau do vrha

ne grem in pika. ne grem.

ej, zanč si šla une res lepo naprej pa so ble velik težje, tuki pa res nč ni. sj nauš padla. ne morš past. sj si na top. a dj no!

pa ne gre za to, da bi padla. sploh nism pomislna na to. ne grem pač. a me loh spustiš, k me res že zebe. spust me!

ne, ne spustim te, dokler ne greš.

a, dj no, ker res ne čutm več prstov pa res je mrz. nehita se zajbavat pa me spusta dol!

ok, te bom spustu, če oblubš da boš šla pol šenkat. sam prepni un komplet nazaj

ja, mogoče. ok bom, sam me zategn. zategn me, če ti rečem!

sj te mam zategneno. ti se sam lepo spust pa je.

zategn!

a boš šla naprej?

ne dol grem. zategn me (vse kletvine in psovanja so na tem mestu izpuščene)

potlej sem prišla dolj, pojedla tisti košček, dva, tri čokolade z rozinami iz Tuša (Teja Stuša bi bila ponosna name), popila nekolikanj vode, obula nogavičke in pulover in bilo je kulj – jo bom šla polj šeenkrat se mi je zdela čisto realna misel, samo ne smem tolikanj na desno pa bo

plezamo, plezarimo, en haski psić pride na obisk z učmi, ki so čisto lepe, čeravno lahko tudi malce nadrealistične in nam poje še preostanek čokolade pa malce se nam mudi in polj se jest odločim, da še enkrat grem

že ogreta lepo, malo bolj po levi, najdem celo šalce, ki jih prej nisem videla, take ogromne za v mokre sanje vsakega plezalca, ampak potem pa spet:

pa jest sem spet preveč na desni

sj morš bit. drget ne gre. na levi ni nč za prjet. uredu je.

ampak men to ni uredu. spet je isto k prej, no. men to ni dobr.

sj boš šlo. sam prim unga stranca pa tm maš šenga za desno rok pa boš čez.

dj mi podj štrik. ne me v levo vlečt, no. zdj je še hujš k prej. dj mi štrik.

(ne vem kaj se dogaja v moji glavi, ampak stisnem se notri v mrzlo steno, zataknem noge za skalo in ne da bi se odločila, da ne grem, enostavno nič več ne morem, ohromim v trenutku za solzno zaveso smrkam in se derem vsa tresoča in nič ne pomaga, če postavljam nogo spet in spet na skalo – trese se, v glavi se mi premetavajo krastače s štriki skupaj zavezane v vozle, da mi ni jasno več ja pa čisto nič

a mi loh podaš štrik? jest se bom odvezala pa šla tmle dol

kako boš šla dol?!? dj ne seri. ej, ne morš it brez štrika dol! sj te bom spustila, sam lepo stop korak naprej pa te spustim dol

sj bom šla tmle (cela smer: 19 m, jaz skorajda na vrhu), sam ne me vlečt. ne resno mislm, a slišta

ej, pa tm drsi pa lahko padeš, velik laži je, če greš tle. ej!

ne. ne morem. ne gre za to zdj kaj je lažje, ampak zato, da se men v tem trenutku zdi bl logično dol pridt tmle kot narest ta korak. to je zdj tko v moji glavi, ne morem (še vedno tresoča se odvežem na višini kakšnih 15 m, če ne še več, podrem osmico in takoj ko spustim štrik se počutim veliko bolje – zadiham, ne razumem se, sploh ne vem, če obstaja racionalen strah, ker to da v določeni situaciji popolnoma ohromiš in se stiskaš s solznimi očmi k steni, ko v bistvu visiš na štriku, potem pa ko se odvežeš, se ti zdi položaj veliko boljši - enostavno ne razumem)

še kakšnih 5 minut, da se pomirim, nato pa čez skale, listje in drevesne korenine pa drevesa počasi lezem dol po drugi strani, kjer sicer res peklensko drsi, ampak jaz vem, da mi bo uspelo, ker sem prepričana v to, ker si verjamem, pa če se mi spodmakne še tako velik kamen

pazi, skala (obvisim na enem drevesu, plezalke čisto blatne, ena skala se mi spodmakne izpod noge), pa polj na drugo vejo pa na drugo skalo pa tja pa sem, da ne spolzim po tem neočiščenem terenu, pridem dolj vsa blatna, opraskana in s plezalkami ubogimi, ampak spet na trdnih tleh

ojoj, velik rajš uničš plezalke, k de bi se tlele dol spustila čist lepo

to boš mogla ti v glav razčistt

it’s all in my head, not your head, my head, itsolinmajhed, ampak men ni pa čist nč jasn (jebentipizdaupičkumaterdapopizdiš, ej!)