Izar Lunaček. Knjiga Oklepaj: metuljeve sanje. Ljubljana: Forum, 2007.

Če imate 8 evrov, si kupite Oklepaj. Zaklepaja ne boste potrebovali, kajti v tej knjigi je strpano celo vesolje in vse kar poleg njega še ostane z nebesi in Davidom Bechamom vred.

Vse to si je ena velikanska želva strpala pod svoj oklep z življenjskim nazorom enega mojih najljubših citatov: Omnia mea mecum porto, vse svoje nosim s seboj, sicer na začetku knjige zapisan z blazno grdim fontom, ampak to sem opazila šele na tretji pogled, ko sem bila že od glave do peta omamljena od sveže tiskarske barve: ljubezen na prvo branje, da ne rečem klišejsko na prvi pogled, ker so tudi same ilustracije naravnost fantastično fantastične, četudi je narisana klišejska svetloba na koncu tunela. Opa, v daljavi, ker tako klišejski, da bi omenjal tunele, pa ta strip spet ni.

Velika mati želva, na katere oklepu po prepričanju stare modrosti sloni svet vsaj na zemljevidih, če že v resnici ne, je na neko obalo izvalila jajca in ab ovo se je razpočila lupina in iz nje je na svobodo pokukal želvak po imenu O in se odpravil zavzeti svet, popolnoma prepričan v svoj uspeh.

In, lepo prosim, kako bi lahko enemu takemu egocentričnemu, vase zaverovanemu, samozadostnemu želvaku vcepili v glavo tavelkega Bertonclja modrost, da kdor ni ptič, naj ne seda na robove prepadov, saj je v svetu glist in močeradov, že biti kura blazno v redu zadeva?

No, kako, če si je pa ptiča spekel za večerjo, odmislil vse kure tega sveta in nas pustil se cjaziti v dvomu, kaj je bilo prej, jajce ali želva, glede na to, da je jajce pristalo na njegovi ponvi, iz drugega jajca rojeni želvak pa je neko noč v svojem oklepu sanjal prav čudno grozne sanje, vmes je posegla še luna, morilka!, in ubogo želvico brez oklepa ponesla v prepad, bolje rečeno nekam v življenje onkraj.

Lunaček mu je narisal še krila in v roke porinil liro, da je gotovo komu padla na glavo, ko jo je nemarno odvrgel nazaj po stopnicah v nebesa, ker se mu je zdelo smešno, da ima v roki inštrument, na katerega sploh ne zna igrati, potlej pa se je znašel na bizarni zadnji večerji s slabim portretom Elvisa Presleya in skozi delavnico avtorja dalje s pomočjo smerokaza, ki kaže gor, dol, levo, izhod, žirafe, kivi, spolnost, ostalo, je našel podzemni vrt in bestiarij, v katerem poleg sive žolne in stratocumulusa najdemo tudi Ronaldinha in Sv. duha, pa še nebesa so tam nekje blizu, razdeljeljena na prvo vrsto v parterju, zgornji in spodnji dom, VIP ložo in en del za Niggers only.

Avtor se bojda najraje nahaja v podrasti tegale rajskega vrta, čeravno ga tam nisem našla, imam pa eno celo mapo iz raznih cajtngov izrezanih njegovih del in tudi en članek o tem, da je njegovemu mačku ime Fjodor Mihajlovič, kar sicer nima nobene zveze s temle stripom, je pa nadvse luštno inu simpatično inu zares fajn.

Potlej pa je tu še en junak, revolucionarni polž, ki bi ga lahko Izar risal na majice kot parodijo na vse te pop Cheje, saj se je naš vrli polž odrekel bogataškemu poreklu bitja z lupino in se zavzel za pravice črnih lazarjev, ponižanih valjastih črvov in diskriminiranih členonožcev, mimogrede pa je poročil še socialno aktivistko Anastazijo in potlej po načelu Le Roi est mort, vive le roi, postal kralj ponižanih in razžaljenih, a je kmalu spoznal začarani krog svoje hiške v katero se je ujel in se odpravil meditirati v pustinjo.

Revolucionarna duša se trudi najti svoj mir, a kaj, ko nanj naleti O, želva po poklicu, v iskanju novih izzivov in poslovnih priložnosti in ne more ji kar mirno dovoliti, da zasužnji ptiča, nebeško bitje, kot da je avtobus, zato se vname boj, klišejsko mesarsko klanje, ki pa je žal le borno dokumentiran – kljub drugačnim nazorom se spoprijatejita ob večerji, ker še tako prepričanega revolucionarja se da prepričati, da se pogosti s proletarskim mesom.

O je takrat že kako živ, propadel podjetnik, ki ga je uničil naftni izliv – do takrat se je preživljal z izvabljanjem biserov iz oklepov naftnih mogotcev, oz. z njihovim sproščanjem, kot to sam poimenuje. Takrat je spoznal, da je oklep pomembna inu čudovita stvar – zakaj bi imel koga, prijatelja, ljubezen zunaj njega, če pa z oklepom nisi nikoli sam.

»Pizda si cinik, O!« Vzklik ali eksklamacija po želvakovem mnenju sentimentalnega polža, ker: »Prijateljstvo je v veliki meri le strateško zavezništvo«.

In tako naprej in dalje od zapletov do prepletov, ko živali živijo, umirajo, gojijo solato, ustvarjajo nova življenja: in Anastazija je rodila sina, ki je bil človek …

Vse to in vse vesolje in vse kar je in življenje polža in želvaka O-ja so le sanje nekega metulja, ki ga je sanjal že Zhuang Zi, čeravno sem jaz že pred leti brala, da naj bi bil to Čuang Ce, ampak očitno je s temi kitajskimi imeni en sam šmorn ali pa na določeni stopnji kitajske modrosti vsi sanjajo enake sanje.

Nihče od njih pa ni bil tako moder ali pa celo plav, (»Kar je modro, ni plavo,« by Čane), da bi vedel, kaj je zares sanjal metulj, ker res ne vem, zakaj bi si metulj želel postati kitajski modrec s čudnim imenom, če pa lahko sanja toliko drugega, sploh če ima resne težave: je bolan, moten, nor in psihopatski, kakršen je ta metulj zagotovo bil.

»Je naše življenje le plod domišljije nekega neuravnovešenega metulja?«

Nikakor ne, ker si je njegove domišljijske sanje zamislil Izar, še ena žival z ogrodjem: kdor si je izmislil njega je moral imeti zares bujno domišljijo in zato si talele njegov izdelek zagotovo zasluži častno mesto na polici: postavljen med Pixyja in Štularjeve Lustre.

Jutri, torek, 30. 10. 2007 ob 21h v KUD-u. Več pa ne povem, ker imate tudi vi internet.

Slava želvam!