Vse skupaj postaja že smešno.

Že ob devetih zjutraj, ko komaj dobro spustim svetlobo do svojih oči, se mi dogajajo dejavuji, ko bi lahko poslala isti mesič na različne naslove, vsi z istim vprašanjem (prideš?), le z drugo geografijo. Ne, ne bo me, ni me, nisem.

Sanjala sem sanje, ki sem jih že enkrat sanjala. Hundertwasserja sredi neke zakotne vasi sredi polja si pač zapomniš, knde, prav po bučarsko zaznamovano. Bolj me skrbi, da se mi je v sanje vpletlo tudi pisanje bibliografije, prav razločno se spomnim, da sem nekje spraševala, kako moram natančno citirati neko literaturo, kje so vejice, kje pike.

Tako zelo živo imam vse skupaj zapečateno v spominu, da sem zjutraj presenečeno ostrmela, kako da ni nikjer nobene sledi, kako da tega, še vedno ne vem, kako da ne, pa ja, da niso bile le sanje.

Malček me je strah, raje sanjam ograje z razbitimi črepinjami raznobarvnimi vdelanimi v beton in neravne ulice in valovite fasade, ampak, ko pa začneš sanjati stvarnost in naprej mirno spiš: takrat pa mora biti nekaj narobe. Pa brez skrbi: se bom še vedno naprej pretvarjala, da je vse kulj, ker takih sanj pa res ni nikomur za zaupati.

Moja podzavest igra z mano na flavto ali na morovičevski klarinet (ja, Andrejček je dejansko obiskoval glasbeno šolo, ah, kako lepo vzgojen fant!) in že pred časom sem si iz neke knjige prav pridno prefotokopirala določena poglavja, da mi ja ne bo treba še enkrat v knjižnico, se ve, da so jo zame pretovorili iz skladišča in je to terjalo določene kolobocije, ampak se ve, da jaz ne bi bila jaz, če ne bi tistih listov enostavno nekam založila. Ne najdem jih, ne znajdem se.

Po zamrznjenih poljih pokritih z ivjem pobiram zaledenelo repo. Za zajtrk pokvarim rolete. Jem ne. To še pride za kosilo. Čaj si skuham, a ga pozabim spiti, da je že ves hladen. Mleko začuda v našem hladilniku še ni izumrlo, cornfleksi so se seveda pojedli. Murphyja sploh ne potrebujem, da bi mi povedal, da je vedno lahko še huje, ker imam za to vse matere, njih matere in stare mame in tete in ženščad vseh sort od sosed do naključnih znank v trgovini.

Zvesto spremljajo jutranjo kroniko, berejo osmrtnice, poslušajo osmrtnice, gledajo poročila in v Slovenskih novicah z velikansko empatijo spremljajo žalostne usode vseh mogočih ljudi, ki so jih zaklali, umorili ali vsaj ugrabili, morda so se ponesrečili, jim je zgorela hiša ali pa so bolni na smrt, invalidi, ranjeni, kaj-jazst-vem-kaj-vse. Ponavadi se trudim zgraditi predor iz enega uhlja v drugega, no, ti mi pa povej, s čim slišimo, vprašanja, da bi jih z lopato za naslovnico zgoraj omenjenega cajtnga, pa tudi drugi bi pisali o tem, ker ta svet je res poln gorja, moški pa potem nekolikanj bolj stoično, a z vzdihom, dodajo: ja, vsak mora nositi svoj križ.

Kadar se gremo optimizem iz predala obvezno potegnemo novodobni ezoterični paolochoelovski kič, četudi morda katerega drugega avtorja. Če ste brali Mimesis (tista čudovita knjiga brez rodilnika v prevodu), tako ali tako veste, da je vse napisal Njegoš. Zdrav duh, v zdravem telesu, tudi ta je njegova, se ve.

Potem ti ne preostane drugega, kot da glavo stisneš med kolena, da ti kapuca pade čeznjo in obnemiš. Kot noj z glavo v pesku, ena od tehnik preživetja slovenskega naroda, eden od možnih pobegov, poleg piva in cigaret. Coffee and cigarettes, včasih si svet predstavljam točno tako črno-belo z vezajem. Kot šahovnica, šeh, šuh, šah, belo-črna polja, konjički.

A je kakšna razlika med črno-belim in belo-črnim? A je sploh kakšna razlika med nakupom novih čevljev ali nove knjige? A je sploh kje kakšna razlika med čemerkoli, kakšna razpoka v banalnosti, kakšna tonalnost, karkoli? A je sploh kje (nedokončano)?

Drugi teden v mesto pride Animateka. Četudi 3D svet, še vedno neresničen, še vedno animiran, še vedno izmišljija. Še vedno ne RL, še vedno čudovito pravljičen, četudi je animirano resnično življenje. Ah, kako gre že, Zenonov paradoks, puščica je negibna, življenje je strip. Lahko bi bila tudi risanka. Ali tista Douglasova grenivka. Lahko bi bilo vse. Morda.