When the music is over

Nič se ni zgodilo, čisto nič.

Megleno jutro sivega asfalta. Tripam v sunkih imaginarnega bita, ki mi buta v glavi. Z zamiki sestavljam delčke sveta v celoto, da kot v počasnem posnetku vidim kaplje, ki počasi polzijo navdzol po zraku. Trak se odvija nazaj, podplati se lepijo ob tla. Telo stresa hlad, glava pozabljena v avtu skupaj z mobitelom in denarnico. Otožna sem, jezno zabijam noge v pločnik, medtem ko sonce vzhaja nekje na desni. Hlad okolice, ki pride šele potem. Prej te apatija večine, ki jo skrivajo s pretiranim navdušenjem, posrka vase, da vsi veselo skakljamo in se deremo ob nekih starih komadih Siddharte. Čustveni smo, bolj kot si mislimo, špilamo en blef namesto kitare. Če hočeš verjeti v ljudi, moraš najti prave. Če hočeš verjeti vase, pij.

Potem pa ni problema: premet nazaj na parkirišču, salta nazaj čez stopnice, plezanje po žlebovih, oknih in reklamnih panojih, hoja po verigah in stoje na stebričkih. Vse gut, dokler smo vsi iz Dublina, sami naši, četudi pride mimo kdo drug, pa naj bo Ibrahim ali Hain aus Deutschland. Dokler smo vsi iz Dublina, je vse v kulj, četudi gremo v Afriko ali Zagreb. Četudi igramo ping-pong zadaj za Galo. Dokler smo iz Dublina je vse ok.

Dokler ne težiš drugim se da, tudi prazne flaše in piksne in papirčke vse povsod lahko preživiš, četudi te zmoti, ampak brezbrižno zbijanje ljudi po pločniku, podobno tistemu tanku iz časa osamosvojitve, ki je tako bolimekurac zapeljal čez ležečega na tleh, le da sem tisto videla le na posnetkih, tolele pa je bilo, četudi docela nedolžno, prokleto for real – zato tudi čimbolj v slogu 19. stoletja, brez olepšav, pa četudi mi takšne besede ne letijo najbolje z jezika.

Bi rad kaj naredil, pomagal, premaknil (predvsem v glavah ljudi) pa gre mimo in lahko le še post festum moraliziraš. V takšnih trenutkih nimaš pojma, kaj bi. Ne zdi se ti prav, nekaj ti pravi, da take reči niso v redu in da bi bilo potrebno nekaj narediti, pa ne veš kako, kaj. Kot tudi ne vem, kako pomagati ljudem oškodovanim v neurjih, ker nisem tam, ker od tam nikogar ne poznam in dobivam navzkrižne informacije, kaj zares potrebujejo in česa ne.

Eni pravijo, da je tam že toliko ljudi, da bi bile vsake dodatne okončnine odveč, spet drugi, da nadvse primankuje pridnih rok, potem pa človek ne ve, na koga naj se obrne, kam naj gre, kaj naj naredi v takih trenutkih, ko nima pojma. Treba bi bilo samo nekaj premakniti, sprožiti plaz misli, spremeniti, se mi je zdelo, ampak vam povem (razočarano, ah, ta moja naivnost!), da tam, kjer se največ govori proti apatiji, jo je največ. Govoriti znamo vsi. Tudi Sale.

Vsi smo isti – tisti z Globala kot tisti z Metelkove, če smo klišejski. Da ne boste mislili, sploh ni težko zorganizirati ljudi, da se borijo, sploh ni nujno, da vedo proti čemu, revolucija zaradi revolucije, uporniki brez razloga, ki jih iščejo šele naknadno, najrajši zato, da se izognejo apatiji, ker biti apatičen se pa za mladega človeka res ne spodobi, sploh pa ne za intelektualca!

Revolucija se rodi z enim vodjo z modrimi očmi (lahko so tudi rjave) in potem jo nese naprej, brez problema. Težava nastane takrat, ko nočeš le nekaj govoriti v tri krasne o velikih idejah, ampak bi zares kaj rad spremenil. Če hočeš rušiti sistem, ali kako se že temu reče, potem še nekako gre, protesti in take reči so še dobro obiskani, saj veste, razni sindikalisti in podobno, s tistimi masovnimi stavkami. Ker si še vedno v pozi upornika, ki je na drugi strani. Outsider, alternativec. Vse drugo se dereš v prazno brez odmeva. Te takoj zbrišejo in vržejo v koš. Ali pa celo tega ne, le izpustijo – mar ni to nekolikanj, khm, apatično???

Moraliziranje dam raje na off.

Kaj je pisatelj hotel povedati: vse je isti k, samo da včasih naivno verjamemo, da ni, ampak mojim fredom to res ni dobr.

In ne, nikakršen problem ni, če se v lokalih kadi, če prideš domov z lasmi polnimi dima in oblekami politimi s pivom, če si strgaš hlače na kakšnem žlebu, zmočiš čevlje v kakšni luži in postrgaš blazinice na prstih na kakšnem zidu – ampak brezbrižnost = apatija + negativna energija potem se ti pa niti sončni vzhod ne zdi več lep.

Ni mi dobr (pa še bobnim)

(brcam pa še vedno, nč bat, čeprav bolj na izi)