me ima, da bi vse preostale besede lepo stresla med sir in pinjole in jih nafilala v paradižnik in zapekla na 170 stopinj, ker je špajza že zapolnjena z njimi in zmrzovalnik kar poka po šivih od vsega tega, kar sem stlačila vanj za čez zimo, ko mi letijo misli iz enega konca na drugega in spet nazaj po telegraf štangah in vsak dan jih je poln nabiralnik, kot da bi vsi hoteli, da se vtisnejo vame s svojim pečatom, s sabo, ko tako pisano potujejo po mojem horizontu, en kup oči in rečic, ki se nočejo ustaviti in vrtinci, ki te pozaugajo, da jim ne uideš, kar tako, četudi vstaneš, skorajda skočiš iz stola in rečeš, da greš domov
preveč vsega je vsepovsod in vse in vse in vse kliče po tem, da bi se vsega znebila, otresla, ker tudi, ko grem nosim nahrbtnik s seboj, ker je tak čas, da nikomur ne moreš zaupati, jaz pa se ravno učim zanašati na druge, nikoli ob pravih trenutkih, te bo že izučilo, mi žugajo s prstom, bi celo življenje nizala koralde na posušene travne bilke iz besedja, če mi ne bi bilo treba nikoli brati na literarnih večerih, in če bi lahko kljub temu preživela, ker kljub naivnosti še vedno ne verjamem, da mi bodo obresti od lastnega truda, ki ga ne sejem preveč na široko po svetu prinesle finančno stabilnost, sploh pa moje delnice od čajev ne kotirajo visoko pa tudi so mi miške in črvički razjedli zasanjanost in avtomobilčki so mi že vse prevečkrat raztreščili mačke po asfaltu, da tistih posnetkov iz Srebrenice sploh ne dodajam, ker imajo tudi drugi (včasih še več) na zalogi
tok o tem zadnjem, tok o Janši in tok tok o izobrazbi
Ni komentarjev:
Objavite komentar