Vse svoje življenje sem zbrala skupaj na usb ključ, da se, ja, ne bo kaj izgubilo, nato pa vse skupaj nekam založila.
Se sprašujem, če nas kdo čaka, takolele ob večerih zatlačene za svojimi zaroletanimi okni in obsijanimi s svetlobo ekranov – zna biti, da tam nekje v temi, kakšne oči mislijo isto kot ti, le da ne opaziš, ker greš mimo hiteč, se mi mudi, mudi, zamujam, jaz pa vedno prezgodnja in čakajoča, z eno tako po krščansko vzgojeno vestjo, ki je vse preveč odgovorna.
Zna biti sranje, zna biti, če preveč opaziš enih podrobnosti, ki bi jih ljudje najrajši skrili, če si preveč dovzeten, če se ti zdi čudno, če nekaj rečeš in odmev ne pride nazaj, če se vsi pretvarjajo, da se ni nič zgodilo. Me ima, da bi imela pogum (ga zadela na lotu), da bi si upala s palčko drezat v brezbrižnost, kako, kaj in zakaj, pa klicarit, se dret na uho, ampak mi je mir prevelika vrednota, da bi ga šla kalit.
Sem pač pridna punčka, ki riše lepe risbice, čeprav barvic pa nikoli nisem marala šiliti in najbolj fajn mi je, če se nikomur ni treba nikamor obregovati, ampak to se še v sanjah ni pripetilo, ker vedno je kaj, zaradi česar moraš in bi moral, pa morda ne, ampak res bi bilo treba samo na glas izreči, dvigniti roko, četudi brez argumentov, ampak to se meni ne zdi prav in potem ti rečejo, avtoriteta, to si ti rekla, če dam naprej, boš ti odgovorna. Ja, hvala, in potem se sprašujem od kod tresoča roka in razbijanje srca, kadar nisem 243 %. Ali pa morda zato ne maram psihologov, itak.
Je toliko enih stvari za povedat, da me res čudi, da so tudi najglasnejši tiho, kot bi pozabili govoriti še kaj drugega kot tisto, kar so si zasalotejpali v možgane, navada železna srajca, pa ne smeš se preveč razgaliti, ker ranljivi pa nismo, to pa ne, četudi vse drugo, ampak potem nas pa zjebejo take čisto človeške reči, na katere nismo več navajeni – ko bi enkrat lahko govoril in bi te poslušali, pa ne znaš več.
Ampak se nam ne sme zgoditi, tudi prazne hiše govorijo, za tolažbo in za svet.
1 komentar:
Cool to.
Objavite komentar